Inštitut za Arheologijo , ZRC SAZU

Arheološki kataster Slovenije

1. UVOD

V zadnjih desetletjih skokovito naraščajo informacije o nepremični arheološki dediščini, kar je na eni strani posledica sodobenega urbanega razvoja, izgradnje infrastruktur in intenzivnejših metod kmetovanja. Po drugi strani pa se dotok podatkov povečuje tudi zaradi organizacijske razvejanosti stroke, napredka vede ter uvajanja novih tehnologij, ki smo mu priča na vseh področjih.

Ob kvantitativni rasti se povečujejo tudi potrebe po kvalitetnejših podatkih. Zaželjen je hitrejši in enostavnejši dostop do njih in pojavlja se potreba po povezovanju védenja o kulturni dediščini ter po celovitejšem pregledu stanja na tem področju. Ta potreba je toliko večja, kolikor manj se ti podatki sprotno in celovito objavljajo (objavljajo se običajno le delno in v interpretativni sintetični obliki), in kolikor bolj se informacije zbirajo in beležijo v obliki podatkovnih zbirk.
Za boljšo koordiniranost znotraj stroke in tudi povezovanje navzven je potrebna konsistenost in povezljivost podatkov, da bi se le-ti lahko učinkovito uporabljali v razne namene (npr. za vrednotenje doslej znanega, za posredovanje tega vedenja družbi, za zaščito in upravljanje z ostalinami itd.). Ob pestrosti načinov zbiranja podatkov in beleženja informacij (v obliki zapisnikov, poročil, dnevnikov, fotodokumentacije, grafične dokumentacije v klasični ali digitalni obliki) se pojavlja težnja po obvladljivosti in preglednosti vsega tega, se pravi po standardizaciji podatkov, ki bi omogočala enostavno, nedvoumno in hitro identifikacijo informacij in aspektov nepremične dediščine, ki so zajeti in razdrobljeni po različnih arhivih, v različnih oblikah in na raznih mestih.

<< Predgovor Vsebina Historiat >>