Uporabnik: Geslo:
Inštitut za Arheologijo , ZRC SAZU
 

Arheološki kataster Slovenije

<< Uvod Vsebina Izhodisca >>

2. HISTORIAT

Zanimanje za nepremično arheološko dediščino slovenskega ozemlja sega s svojimi začetki v sredino devetnajstega stoletja, ko so tudi pri nas nastale prve arheološke karte. Razvoj na tem področju je nato potekal skladno z razvojem slovenske arheološke stroke, ki pa glede sistematičnega beleženja nepremične dediščine (najdišč) ni imela posebej izdelanega koncepta. Lahko bi celo rekli, da je po prvi svetovni vojni zanimanje za nepremično dediščino skoraj v celoti zamrlo, če ne bi v tridesetih letih dvajsetega stoletja izšla dva topografska zvezka Arheološke karte Jugoslavije, ki sta ju za območje Ptuja in Rogatca pripravila J. Klemenc in B. Saria.

Stanje se je spremenilo šele po drugi svetovni vojni, ko si je na novo organizirana slovenska arheologija za enega od svojih prioritetnih ciljev zadala tudi izdelavo arheološke karte Slovenije. Koordinacijo je prevzela takratna Sekcija za arheologijo pri Zgodovinskem inštitutu SAZU, v projekt pa so bili aktivno vključeni skoraj vsi slovenski arheologi. Pridobivanje podatkov je v prvi vrsti potekalo z ekcerpiranjem vse razpoložljive literature, temu pa je kmalu sledilo tudi topografsko delo na terenu.

Rezultat dolgoletnih naporov so bila Arheološka najdišča Slovenije (ANSl), ki jih je leta 1975 izdal Inštitut za arheologijo SAZU. Arheološka najdišča Slovenije predstavljajo temeljni register nepremične arheološke dediščine Slovenije, ki je bila znana do leta 1965. Po tem letu delo na beleženju novih podatkov ni zamrlo, ampak se je reorganiziralo skozi nov projekt Arheološke topografije Slovenije.

Tudi to delo je organiziral in koordiniral Inštitut za arheologijo SAZU, vanj pa so se vključili številni predvsem mlajši slovenski arheologi. Namen topografije je bil pridobivanje novih podatkov, zelo pomembno pa je bilo tudi lociranje starih, že znanih najdišč. V ta namen so bila izdelana natančna navodila in standardi, ki naj bi kar najbolj poenotili zajemanje novih podatkov. Navodila so bila v bistvu nadgradnja koncepta Arheoloških najdišč Slovenije oziroma Pahičevih navodil, ki jih je le-ta izdelal za topografske raziskave. Rezultat teh prizadevanj so bili trije zvezki Arheološke topografije Slovenije (Bela krajina, Prekmurje in Dolina pri Trstu), ter množica elaboratov, ki so prišli v arhiv Inštituta za arheologijo.

Drug vir podatkov za Arheološko topografijo Slovenije so predstavljale notice oziroma poročila, ki jih je vsako leto objavljalo Varstvo spomenikov. Tu standardi niso bili tako jasno postavljeni, zato je kvaliteta prispevkov močno nihala. Vendar pa je bila prav v teh objavah obelodanjena množica zelo pomembnih podatkov, ki so bili nato v Inštitutu za arheologijo sproti prenešeni v skupni register najdišč.

Vzporedno z registrom arheoloških najdišč Slovenije, ki je po objavi ANSl nastajal v Inštitutu za arheologijo SAZU, pa so pričeli v sedemdesetih letih na takratnih zavodih za spomeniško varstvo oblikovati še posebne registre arheoloških spomenikov, ki naj bi služili predvsem za pravno zaščito najdišč. Podatke za te registre so večinoma črpali iz Arheoloških najdišč Slovenije, vendar pa je bila zbirka nekoliko drugače koncipirana, saj je vsebovala tudi podatke o posegih, valorizaciji in varstvenih režimih (cfr. P. Petru, Var. spom. 13-14, 1968-1969, 9 ss).

Najdlje so z vzpostavljanjem takšnega registra prišli na Ljubljanskem regionalnem zavodu za spomeniško varstvo, kjer so za posamezne občine, ki so spadale v njihovo delovno območje, pripravili sezname spomenikov, ki so predstavljali del občinskih urbanističnih programov (tako imenovana faza A). Elaborati so poleg seznamov vsebovali tudi karte z vrisanimi varovanimi območji, ki so bila označena s krogi. Na kartah torej niso bila predstavljena dejanska arheološka najdišča ampak le varovana območja (cfr. M. Slabe, Var. spom. 15, 1970, 21 ss). Tudi za izdelavo teh elaboratov so večino podatkov dobili iz Arheoloških najdišč Slovenije, ki pa so jim dodajali tudi nova dognanja, pridobljena z zaščitnimi akcijami in s topografijo.

Topografske raziskave so pripeljale do tega, da je bilo potrebno dodelati tudi register arheoloških najdišč Slovenije, za katerega je ves čas skrbel Inštitut za arheologijo SAZU. Zbirka je bila reorganizirana tako, da je bil dosledno uveden teritorialni princip razvrščanja najdišč, ki ga v objavi ANSl leta 1975 zaradi pomanjkljivih podatkov še ni bilo mogoče učinkovito uveljaviti. Postavljeni so bili standardi, ki so jasno opredelili pojme, kot so ime, lokacija, tip in datacija najdišča, s čemer je bil storjen pomemben korak k poenotenju podatkov.

Zbirka je dobila tudi novo ime Arheološki kataster Slovenije (ARKAS).

<< Uvod Vsebina Izhodisca >>

©2004-2015 Inštitut za Arheologijo, ZRC SAZU. Vse pravice pridržane. Ustvarjeno v 0.056 sek. Design by Sapiens