Untitled Document
9. PREDLOG STANDARDIZACIJE PODATKOV ZA ARHEOLOŠKO NEPREMIČNO DEDIŠČINO
Ob predlogu želimo uvodoma pojasniti nekatere osnovne pojme in razgrniti probleme,
ki se v tem kontekstu pojavljajo ter opozoriti na specifiko predmeta obravnave.
Arheološka nepremična dediščina predstavlja v širšem pomenu besede ostaline
ali sledi človekove dejavnosti oz. prakse v preteklosti; v ožjem pomenu pa
najdišča kot izvorne lokacije najdb, objektov in struktur iz arheoloških dob,
ki so za najstarejša obdobja edini vir spoznavanja človekove preteklosti.
Specifika arheološke nepremične dediščine je v tem, da gre za »pokopane kulture«,
da ni nujno vidna na površju, da jo v naravi lahko zaznamo po spremenjeni konfiguraciji
ali strukturi ali s posebnimi geofizikalnimi tehnikami, daljinskim zaznavanjem
s pomočjo zračnih ali satelitskih posnetkov, najčešče pa jo odkrijemo ob zemeljskih
delih.
Arheološka nepremična dediščina je povečini brezimna, težko ji je a priori
določiti primarni obseg, funkcijo in datacijo (določa se a posteriori in odvisno
od stopnje raziskanosti, védenja in interpretacije), zato jo je težko dokončno
zamejiti, opredeliti in ovrednotiti. Od tod izvirajo problemi in neskladja
tako v poimenovanju kot opredelitvah. Edini stvarni podatki se nanašajo na
pridobljeno gradivo oz. najdbe ter na ugotovljeno in raziskano lokacijo; ta
pa je bila v dosedanji praksi arheoloških raziskovanj povečini zelo ohlapno
določena, sklicujoč se na različne prostorske reference (geografske, upravno-administrativne
ali arbitrarne) in le malokrat definirana z geodetsko natančnostjo v državnem
koordinatnem sistemu.
Arheološka najdišča so pretežno odkrita šele s posegom v prostor, ki predstavlja
s stališča ohranjanja destruktiven akt (npr. izkopavanje), saj je lahko pri
tem za vselej uničen dobršen del podatkov. Gre za tiste ostaline in kontekste,
ki jih ni moč ohraniti (npr. jame, hodne površine, plasti, grobove, ognjišča),
ki so ob predmetih izjemno pomemben arheološki vir za interpretacijo. Za njimi
se lahko za vselej zabriše vsakršna sled (npr. kje v realnem prostoru, v naravi
je bilo nekaj odkrito, ugotovljeno, izkopano). Zato ima natančno lociranje
akcije in mesta najdbe ter dokumentarno gradivo toliko večjo težo in predstavlja
bistven segment dediščine, ki ga zapuščamo prihodnjim uporabnikom in bodočim
rodovom, kar pa mnogokrat ni v zadostni meri prisotno v zavesti ljudi.
Samoumevno je, da zbiramo in beležimo podatke zato, da jih bomo kasneje lahko
učinkovito uporabili pri najrazličnejših analizah, rekonstrukcijah in vrednotenjih,
mi sami ali kdo drug. Zato jih je potrebno oblikovati tako, da jih bo mogoče
vedno enoznačno identificirati in nedvoumno povezovati stare in nove podatke.
In prav to je cilj standardizacije.
Pri oblikovanju predloga standardizacije smo poskušali odgovoriti na temeljna
vprašanja, zastavljena v izhodišču projekta: kaj mora biti vedno zabeleženo
in kako naj bo zabeleženo, da bodo ti podatki enostavno in nedvoumno povezljivi
med seboj in čim širše uporabni. Pri tem smo z analizo poskušali ugotoviti
stične točke med predstavljenimi evidencami oz. skupno jedro podatkov, ki jih
bolj ali manj vsi evidentirajo; oprli pa smo se tudi na angleški koncept MIDAS
(Manual and Data Standard for Monument Inventory) in na Core Data Standard
for archaeological Sites and Monuments Sveta Evrope.
Izoblikovali smo 8 osnovnih sklopov; to so:
1. Imena in reference
2. Lokacija
3. Tip/vrsta najdišča
4. Datacija
5. Terenske raziskave
6. Ohranjenost/ogroženost/varovanje
7. Najdbe/arhivi/bibliografija
8. Osebe/vloge
Uvodoma smo ob vsakemu sklopu poskušali utemeljiti razloge, pretresti dosedanjo
prakso in probleme ter poiskati rešitve, ki bi omogočale prelivanje starih
podatkov v nove sheme. Predlagane rubrike ali polja smo označevali kot obvezna,
alternativna in poljubna, pri čemer obvezna pomenijo tisti minimum podatkov,
ki naj bi jih vselej zabeležili, če želimo, da so podatki koristni in uporabni
tudi drugim; alternativna so tista, pri katerih se moramo obvezno odločati
za eno ali za drugo dano možnost, ki sta med seboj povezljivi; poljubna pa
omogočajo neomejeno širitev in račlenjevanje glede na specifične potrebe in
so v tem predlogu ilustrativna.
9.1. Imena in reference
Arheološka najdišča je za lažje prepoznavanje in razločevanje ter citiranje
potrebno najprej poimenovati, zaradi najdb, dokumentacije, objav itd.
Ker običajno ne poznamo resničnih/prvotnih imen krajev, objektov itd. (izjema
so nekatera antična mesta in spomeniki), uporabljamo pri tem današnja imena.
Poimenovanje je bilo doslej prepuščeno svobodni odločitvi odkritelja oz.
predlagatelja, zato se dogaja, da ima neko najdišče toliko imen, kolikor
je topografov, ki
so ga obiskali. Za poimenovanje so se navadno uporabljala današnja ledinska
imena oz. toponimi. Manj prepoznavno in neprimerno za citiranje je označevanje
lokacij z delovnimi oznakami (npr. sektor A ali Blok 6, trasa avtoceste ...
ipd.), ali pa celo s parcelno številko in katastrsko občino. Ker toponimi
povečini niso enkratni (npr. Gradec, Gradišče, Britof, Žale, Ajdovščina
ipd.) in so
za jasno razločevanje nezadostni, se ob imenu najdišča običajno navaja tudi
najbližje naselje. Dogaja pa se tudi, da so nekatera najdišča poimenovana
zgolj po naselju, kar ni najboljša izbira v smislu jasnega razločevanja,
saj se lahko
v območju enega naselja pojavlja več najdišč na različnih lokacijah. V preteklosti
je ime najdišča hkrati predstavljalo še njegovo lokacijo v prostor, ko ni
bilo na voljo drugega sistema georeferenciranja najdiščnih podatkov. Takšna
je večina
podatkov v starih arhivih.
Za nedvoumno identifikacijo in enostavno povezovanje podatkov o posameznem
najdišču, akcijah, najdbah, arhivskem, bibliografskem viru oz. sklopu informacij
je zato ob imenu najprikladnejša evidenčna številka ali koda, ki mora biti
enkratna (kot je npr. inventarna številka predmeta), s čimer je omogočena
avtomatska povezava podatkov pri računalniško vodenih zbirkah in dokumentaciji.
Predlog:
1. Imena in reference najdišč in spomenikov (obvezno)
1.1. Referenčna številka ali koda najdišča (obvezno) To je unikatna evidenčna
številka ali koda, ki naj bi služila za identifikacijo najdišča ali dokumenta
in omogočala enostavno povezavo z drugimi zbirkami in sklopi informacij.
1.2. Ime najdišča ali spomenika (obvezno) Najbolje je izbrati toponim oz.ledinsko
ime, ime jame, reke, objekta, ulice ali lastnika ipd., ker je bila takšna povečini
tudi dosedanja praksa. Pri tem je smotrno upoštevati, da se bodo imena uporabljala
pri navajanju oz. citiranju v tekstih in torej tudi v sklonih, zato se je v
imenovalniku bolje izogibati predlogov kot npr. pri, v, na, ob itd.
1.3. Druga imena (poljubno) Navajanje imen, pod katerimi je bilo že kdaj prej
registrirano to najdišče, tujejezična imena, če so bila kdaj v rabi, antična
ipd. To je pomembno za identifikacijo, kdaj gre za eno in isto najdišče in
kdaj za različna.
1.4. Križne reference (EDŠ obvezno, druge poljubno) Služijo za povezavo z zapisi
v drugih zbirkah; sklic na številko EDŠ obvezno, na druge izbirno npr. na ARKAS,
na številko jamskega katastra, muzejski register premične dediščine, NUMIZ,
arhivski vir ipd.
1.5. Opis (poljubno) Najdišče lahko tudi na kratko opišemo.
9.2. Lokacija
Natančna opredelitev lokacije nepremične dediščine je za vse vitalnega pomena
in poleg gradiva edini stvarni podatek, ki se nanaša na najdišče/spomenik
ter na arheološke akcije; je temelj za vsakršno sodobno načrtovanje in
upravljanje s prostorom ter za prostorske analize. Zato mora biti vedno zabeležena
na
najbolj univerzalen način. Slovenski državni sistem je Gauss-Kruegerjeva
projekcija, na katerem temeljijo vse geokodirane državne baze in možne
povezave raznovrstnih prostorskih podatkov s pomočjo GIS tehnologije, ki je
po svetu
in doma že zelo razširjena.
V preteklosti lokacija ni bila zabeležena na univerzalni način. Najpogosteje
je bila določena deskriptivno, z ledinskim imenom in najbližjim naseljem.
Kaj bi naj pomenilo najbližje naselje, je bilo odvisno od kriterijev posameznika,
ali je to kraj, od koder je najlažji dostop na najdišče, ali je to zračna
linija
od centroida današnjega naselja, ali je to največje ali najpomembnejše naselje
v bližini ipd. Zato je mnogo nedoslednosti in v nekaterih primerih tudi podvajanj,
ko je npr. nekdo neko najdišče pripisal enemu kraju, drug pa je taisto najdišče
zabeležil pod drugim naseljem. Povrh vsega - da je možnost za zmedo še večja
- je v Sloveniji kar nekaj istoimenskih naselij iz različnih predelov države
(npr. Brezje, Gabrje, Dole, Planina, Podsmreka, Sela, Šmarje, Zagorje itd.).
Zato je toliko pomembnejše, da so lokacije vmeščene v enoten državni koordinatni
sistem, s čimer je odpravljena vsakršna dvoumnost, pri oz. v katerem naselju
je neko najdišče.
Doslej je obstajalo v praksi več načinov geopozicioniranja:
Arheološka najdišča Slovenije (1975), prvi slovenski arheološki register,
so se opirala na upravno razdelitev po Krajevnem leksikonu Slovenije (1954).
Upoštevala
so tedanja naselja, občine in okraje. Tako so arheološka najdišča v njih
razvrščena po regijah (okrajih iz leta 1954) od zahoda proti vzhodu, ki so
oštevilčena
z rimskimi številkami; znotraj regij po občinah, ki so urejene po abecednem
redu in tekoče oštevilčene z arabskimi številkami; ter po najbližjih naseljih,
prav tako po abecednem redu. To oštevilčenje bi lahko smatrali za prvi zametek
kodiranja oz. evidenčnih številk. Na te številke regij in občin so se sklicevali
mnogi prispevki v Varstvu spomenikov. Ta princip je zastopan v Arheološki
topografiji Slovenije, sprejele pa so ga z manjšimi dopolnitvami tudi nekatere
druge zbirke
in evidence (npr. NUMIZ, ARKAS, register premične dediščine NMS, evidenca
ZVKD OE Ljubljana), ki so kljub temu, da se je skozi čas upravno-administrativna
razdelitev spreminjala, v nekaterih primerih tudi imena naselij, ohranile
sistem
ANSl prav zaradi povezave z vsemi starimi arheološkimi podatki, kar je bistvenega
pomena, saj vsi ti podatki še niso prenešeni v državni koordinatni sistem
in nekateri tudi nikoli ne bodo (odvisno od prizadevanja stroke). Tako je
pri
ARKASu koda najdišča sestavljena iz osemmestnega števila, v katerem prvi
dve številki pomenita topografsko področje, identično okraju v KL, 1954 in
regiji
v ANSl; drugi dve številki pomenita topografsko enoto, identično občini v
KL, 1954 in tretji dve naselje ter zadnji dve najdišče v okviru naselja.
Manjša
odstopanja od ANSl so nastala v oštevilčenju topografskih enot, saj so v
ANSl zajete samo tiste občine, v katerih so bila dotlej znana arheološka
najdišča,
medtem ko je ARKAS upošteval vse in jih zaporedno oštevilčil. Na ta način
so najdišča vpeta v “arheološki prostorsko referenčni sistem” topografskih
področij,
enot in naselij po ANSl in izdelan šifrant, ki ga je možno v prihodnosti
povezati s šifrantom Registra prostorskih enot Geodetske uprave RS in s tem
stare podatke
vpeti v današnji državni sistem.
V rabi je še drug način. To je sklicevanje na parcelne številke in katastrske
občine, kar ima prav gotovo svojo logiko. Za spomeniškovarstveno službo je
ta podatek sicer med najbistvenejšimi, saj se nanj veže lastništvo in raba
prostora in s tem povezani upravni postopki glede posegov in zaščite. Vendar
se je treba zavedati, da so ti podatki zanimivi in potrebni zgolj tej službi.
Omeniti velja, da pri Geodetski upravi RS že obstaja digitalni zemljiški
kataster, ki bo omogočal enostaven dostop do teh podatkov pooblaščenim osebam.
Kar je
pa pri arheološki nepremični dediščini v zvezi s tem bistveno poudariti,
da ta ni istovetna s parcelo ali skupkom parcel in da je primarna naloga
arheologov
na terenu zabeležiti arheološke objekte in strukture, najdišča ali akcije
v njihovem realnem in ne imaginarnem obsegu. Arheološko najdišče ali akcija
lahko
zajame več parcel, celo iz različnih katastrskih občin, lahko pa je po obsegu
tudi manjša kot parcela (npr. gomila, depo, posamične najdbe in strukture
ipd.). In prav v tem kot kaže tiči problem arheoloških območij ZRDja in kvalitetnih
podatkov ter jasnih kriterijev. Zdi se, da je bila zamejitev območja speljana
po parcelnih mejah in ne po registriranih arheoloških indicih. Ti podatki
in
ti kriteriji so seveda zelo pomembni in občutljivi s stališča lastnine kot
pravne in ekonomske kategorije, ne pa s stališča arheologije. Tudi v starih
virih zasledimo podatke o lastniku in parceli. Včasih so to edini podatki
o lokaciji že uničenega arheološkega najdišča ali objekta, ki ga je zato
danes
nemogoče na terenu identificirati. V tem primeru je tak podatek zelo dragocen
v smislu potencialne možnosti za eventuelno naknadno vmestitev v prostor.
S tega vidika so v zbirki ARKAS zbrani tudi takšni podatki.
Najbolj univerzalen, nedvoumen in od raznih sprememb neodvisen način geopozicioniranja
je z GaussKruegerjevimi koordinatami oz. v državnem koordinatnem sistemu,
ki bi moral biti obvezna osnova tudi za arheološke načrte. Edino na ta način
je
možna povezava arheoloških najdišč in akcij z raznimi drugimi georeferenciranimi
zbirkami (s temeljnimi topografskimi načrti, zemljiškim katastrom itd.) ob
uporabi Geografsko-informacijskega sistema (GIS). Prav lociranju arheoloških
najdišč in posegov bi morali posvetiti veliko več pozornosti kot doslej.
S kakšno natančnostjo, topologijo in v kakšnem prostorskem referenčnem sistemu
bomo beležili podatke, so vprašanja, ki si jih je ob vsaki akciji treba z
vso
resnostjo zastaviti.
Po navodilih za ZRD so arheološka območja digitalizirana in vmeščena v državni
koordinatni sistem v obliki poligonov z določenim centroidom (x,y,z).
Kar se tiče ARKASa je ob prenosu starih podatkov v strukturirano bazo potekalo
tudi geopozicioniranje teh podatkov na temeljne topografske načrte v merilu
1:5000 ali 1:10.000 v analogni obliki, kadar in kjer je bilo to mogoče glede
na vir podatkov. Kjer smo imeli na razpolago resne načrte z jasno orientacijo
in merilom, smo jih vrisovali v analogne TTN5, sorazmerno njihovi velikosti
in obliki in vpisovali v bazo koordinate točk po točno določenem principu
in sicer za naselja na najvišji točki znotraj naselja, za jame pri vhodu
v jamo,
za plana grobišča v težišču raziskanega območja, za skupino gomil praviloma
na največji gomili, za posamične najdbe in depoje pa na mestu najdbe.
Lokacije, za katere nismo imeli na voljo geodetskih izmer ali druge uporabne
dokumentacije, a se jih je kljub temu dalo jasno določiti na TTN5, vendar
ne v realnem obsegu, smo zabeležili točkovno.
Seveda smo na ta način lahko vrisali in vpisali malo najdišč (cca. 30%),
saj objavljeni podatki in predloge brez preverjanja in izmer na terenu večinoma
za to ne nudijo dovolj opore.
V novejšem času se z digitalno tehnologijo odpirajo nove možnosti geopozicioniranja
podatkov in izdelave načrtov na eni strani ter prezentacije in izmenjave
na drugi strani, kar bo slej ko prej moralo postati standard pri arheološkem
terenskem
delu in sestavni del izobraževanja kadrov za terensko delo (uporaba elektronskega
teodolita, morda GPS - Global Positioning System, GIS - Geografsko informacijskih
sistemov), kar se že izvaja v okviru rednega študijskega procesa na Oddelku
za arheologijo in bolj ali manj na lastno pobudo ob programu Slovenska arheologija
na avtocestah Slovenije (SAAS).
V predlogu sta podana dva alternativna načina, kako se naj zabeleži lokacija:
? s skicevanjem na prostorske enote znotraj “arheološkega referenčnega sistema”
(princip ANSl), zavoljo vseh starih virov in podatkov, ki še niso ali morda
ne bodo nikoli prenešeni v drug prostorsko referenčni sistem;
? s sklicevanjem na koordinate in nadmorsko višino, ki naj bo določena vsaj
na podlagi TTN5, lahko pa kvečjemu z večjo natančnostjo;
? s kartografskimi referencami (TTN5 - obvezno, DTK 25, Atlas Slovenije,
neobvezno)
? z georeferenciranimi digitalnimi načrti (načrti v digitalni obliki, ki
so vpeti v državni koordinatni sistem) in navedbami o topologiji (ali gre
za poligone,
linije ali točke).
Predlog:
2. Lokacija (obvezno)
2.1. Najbližje naselje (obvezno) Gre za najbližje naselje po karti.
2.2. Topografska enota ali sklic na register prostorskih enot (alternativno)
S topografsko enoto, določena v ANSl oz. v ARKASu po Krajevnem leksikonu Slovenije,
1954 je najdišče vpeto v “arheološki prostorsko referenčni sistem”, z registrom
prostorskih enot Geodetske uprave Slovenije pa v sedanji državni sistem, ki
ju je moč povezati, zato je izbira alternativna (ali-ali).
2.3. Topografsko področje (poljubno) Topografsko področje je določeno v ANSl
oz. v ARKASu po okrajih v Krajevnem leksikonu Slovenije, 1954.
2.4. Gauss Kruegerjeve koordinate (y, x) in nadmorska višina (obvezno) Gre
za določanje položaja najdišča v državnem koordinatnem sistemu vsaj na osnovi
TTN5 po dogovorjenem principu.
2.5. Topologija (poljubno) Gre za podatek o digitalni prostorski geometriji,
ali je najdišče določeno točkovno, linijsko ali objektno (s poligonom).
2.6. Kartografske reference (obvezno TTN5; če te ni, potem TTN10, ostale poljubno)
Sklic na karte npr. TTN1:5000 ali 1:10000 ali 1:25000 ali Atlas Slovenije (po
želji).
2.7. Katastrske reference (poljubno) Sklicevanje na podatke zemljiškega katastra,
kjer je to potrebno oz. ko gre za edini prostorski podatek.
2.8. Opis lokacije (poljubno) Gre za kratek oris topografske situacije najdišča,
okoljskih, geoloških značilnosti ipd.
9.3. Tip/vrsta najdišča oz. spomenika
Gre za interpretacijo primarne funkcije ali značilnosti najdišča. Kot je
bilo že uvodoma rečeno, je ta odvisna od stanja raziskav, analize gradiva in
izvrednotenj,
zato ni nujno dokončna. Včasih se zdi to lahka naloga (ko gre npr. za grobišče,
naselje), lahko pa se soočimo tudi z velikimi težavami, če imamo npr. opraviti
z antropogenimi plastmi z razpršenimi najdbami brez značilnih struktur
ali z antropogenimi strukturami, katerih funkcija še zdaleč ni jasna (npr.
kamnite
groblje, krožni jarki ipd., ali s posamično najdbo/predmetom brez znanega
konteksta).
Z drugo veliko težavo pa se soočimo, če poskušamo najdišča sistematično
klasificirati po enotnih principih. Problem je v tem, da domača veda ni
sistematsko in načrtno
razvijala svojega pojmovnega aparata ter izdelala terminološkega slovarja,
ki bi jasno definiral in razločeval ter povezoval pojme, kar bi bilo v veliko
pomoč pri enotni in dosledni rabi izrazov tudi za fenomene/pojave arheološke
nepremične dediščine.
Gre namreč za široko paleto funkcij, značilnosti in nivojev. Če jih naštejemo
le nekaj: med značilnostmi so npr. lega, velikost, oblika, konstrukcija;
med funkcijami pa npr. obrambne, ekonomske, upravne, prometne, sakralne itd.
Poleg
tega se ti fenomeni v različnih obdobjih različno manifestirajo in jih je
zato težko vzporejati oziroma smiselno opredeliti z istimi kriteriji. Za
ilustracijo:
pri nas v paleolitiku zelo težko govorimo o naseljih kot o konglomeratu objektov
in družbenoekonomskih funkcij. Govorimo le o jamskih in planih najdiščih,
drugače kot v rimskem času, ko imamo opraviti z villo rustico, vojaškim taborom,
cestnimi
postajami, forumi, pristanišči itd. Jamska najdišča pa spet niso zgolj paleolitske
postaje oz. bivališča, temveč so lahko v drugih obdobjih funkcionirala kot
zatočišča ali kultna mesta ali celo grobišča in predstavljajo le neko bistveno
okoliščino enako kot velja za višinska najdišča (gradišča) ali močvirska
najdišča (kolišča). Lahko bi našteli še in še primerov in težav, s katerimi
se sooča
arheolog pri razvrščanju najdišč v enoten sistem ali shemo.
To je zahteven izziv, ki ga ni moč na mah rešiti. Obstaja več alternativnih
možnosti: ena je tezaver, pri katerem so pojmi strukturirani v več nivojih
in povezavah; predstavlja najkompleksnejšo pa tudi najbolj komplicirano rešitev.
Da je izdelava tezavra zelo zahteven projekt kažejo tudi tuje izkušnje in
poskusi (http://www.eng-h.gov.uk/mpp/mcd/).
Drugo alternativo predstavlja geslovnik kot preprost seznam nevezanih in
splošno uveljavljenih izrazov, ki je po strukturi precej manj zahtevna, a
še vedno
dovolj učinkovita rešitev za brskanje po računalniških podatkovnih bazah
in iskanje istovrstnih najdišč.
Tretja možnost pa je deskriptivna v obliki nevezanega teksta, ki je s stališča
enkratnosti najdišča in možnosti natančnega in detajlnega popisovanja gotovo
neomejena. Vendar pa je, kar se tiče dosledne in poenotene rabe izrazov za
istovrstne fenomene in s tem poizvedovalnih možnosti, zelo omejena ali celo
neuporabna pri računalniških bazah.
Kot enega prvih domačih poskusov klasificiranja najdišč lahko spet omenimo
ANSl, ko je bila v ta namen izdelana legenda za prikazovanje časovnih in tipoloških
kategorij v tabelaričnem imeniku najdišč. V domači arheološki literaturi je
ustaljena raba štirih osnovnih kategorij – naselje, grobišče, depo, posamične
najdbe - pri objavljanju arheoloških kompleksov.
Pri ARKASu smo se tega problema lotili s poskusno izdelavo tezavra, ki bi nadgradil
in sistematiziral legendo ANSlja. Vendar smo po nekaj poskusih odnehali, ker
nismo uspeli priti do usklajenega in za vse sprejemljivega predloga. V ta namen
smo zbrali nekaj primerjalnega gradiva, vendar smo pristali pri geslovniku,
sistematiziranem v tri nivoje. Na prvem nivoju so najdišča opredeljena topografsko
(jamska, plana, vodna, močvirska, višinska, nižinska, sekundarna), na drugem
nivoju tipološko, kjer gre za ustaljeno označevanje osnovnih arheoloških kategorij
(naselje, grobišče, depo, posamična najdba, druge nepremične ostaline kot so
npr. ceste, zaporni zidovi, mostovi itd.) in na tretjem nivoju pojasnjevalno,
kjer so navedeni posamezni objekti ali sestavi, pri čemer je treba poudariti,
da ta geslovnik ni dokončen.
Omenimo naj, da se tezavra loteva tudi ZRD.
Ker je tezaver ali geslovnik namenjen in potreben predvsem za poizvedovanje
po zbirkah in seznamih in služi splošnemu iskanje istovrstnih fenomenom, morajo
biti, če naj bo uporaben, izrazi enotno in dosledno upoštevani in uveljavljeni.
V predlogu je podana ena izmed možnih rešitev, ki pa ni obvezujoča, saj je
gre za širšo temo, ki je potrebna nadaljne obravnave.
Predlog
3. Tip/vrsta najdišča ali spomenika (obvezno)
3.1. Tip/vrsta najdišča (priporočljiv geslovnik)
3.2. Opis (poljubno)
Predlog geslovnika:
prvi nivo
01 jamsko najdišče
02 plano najdišče
03 višinsko najdišče
04 nižinsko najdišče
05 vodno najdišče
06 močvirsko najdišče
07 sekundarno najdišče
drugi nivo
07 naselje
08 grobišče
09 depo
10 posamična najdba
11 druge nepremične ostaline neostaostaline
9.4. Datacija
Nič manj problematično ni enotno časovno opredeljevanje najdišč, saj se za
to uporabljajo različne metode in analize. Uporabljajo se različni kronološki
sistemi, kulturna obdobja, stoletja, absolutne oz. naravoslovne datacije.
Poleg tega pa je odvisna stanja raziskav, analiz gradiva in izvrednotenj, ki
so podlaga
za datacijo. Arheološko nepremično dediščino le težko neposredno časovno
determiniramo. Običajno jo datiramo posredno na podlagi relevantnih najdb,
ki nudijo dovolj
opore za to. Razlike pa so tako v zvrsti gradiva in dobi, ki mu pripada.
Tako so npr. za najstarejše obdobje (paleolitik) datacije precej ohlapnejše
kot
za najmlajša obdobja, ko lahko govorimo o prvi ali drugi polovici stoletja
ali celo letnicah. Določeno gradivo je tudi kronološko bolj občutljivo, drugo
manj oprijemljivo za datacijo, npr. če najdemo le koščke netipične keramike,
jo težko natančneje časovno umestimo in čestokrat uporabljamo izraze kot
prazgodovinska ali antična keramika; drugače je, če najdemo novec, ki ga lahko
zelo ozko datiramo.
Z nekaterimi nedestruktivnimi metodami (topografijo, zračnim snemanjem, geofiziko
ipd.), ki so izjemno pomembne za odkrivanje potencialnih najdišč, so registrirani
antropogeni pojavi, ki se jih brez nadaljnih raziskav sploh ne da časovno
opredeliti. Določeno zvrst ostankov npr. les, zoglenela semena ipd. pa lahko
na podlagi
naravoslovnih analiz (npr. C14) datiramo z absolutnimi letnicami pred sedanjostjo
oz. naravoslovnimi datacijami +/- To so le primeri za ilustracijo, kako je
možno na več in na različne načine časovno determinirati arheološke ostaline.
Drug problem, ki nastopa pri računalniških zbirkah in se veže na možnosti,
ki jih ta tehnologija dopušča in ga velja morda omeniti, je ta, da obstajajo
najdišča, kjer je zastopanih več obdobij oz. lokacije, na katerih je lahko
ugotovljenih več zvrsti ostalin iz različnih časovnih obdobij. Npr. na isti
lokaciji je lahko odkrito neolitsko naselje, depo rimskih novcev in srednjeveško
obzidje. Če je zbirka npr. strukturirana tako, da sta vrsta najdišča in datacija
zabeležena ločeno v dveh poljih, lahko pride do nejasnosti, v kateri čas
sodi naselje, v katerega depo ali zid. Temu se je moč izogniti na več načinov:
eden
je na primer ta, da v istem polju zabeležimo oba podatka (časovno in tipološko
opredelitev najdišča) opisno kot ga je doslej uporabljal ZRD, kar ni prikladno
za ugotavljanje razpona, indeksiranje, otežuje pa tudi iskanje in pregledovanje
po teh kriterijih. Drug primer je ARKAS, kjer so podatki ločeni v več zapisih,
pri čemer en zapis predstavlja npr. neolitsko naselje, drug najdišče depoja
rimskih novcev kot izolirane najdbe in tretji srednjeveško obzidje. Odločitev
temelji na tem, na katerih podatkih je v neki zbirki večji poudarek oz. po
katerih poljih je predvideno iskanje in indeksiranje. S stališča varovanja
in zaščite nepremične dediščine to ni relevatno vprašanje, s stališča študij
posameznih obdobij pa je sta ta dva kriterija lahko zelo pomembna.
Pri oblikovanju predloga smo se naslonili na dosedanjo prakso in na splošen
kronološki sistem, ki se opira na relativno datacijo in ustaljene terminološke
izraze za dobe oz. časovna obdobja.
Predložen geslovnik predstavlja zelo splošen kronološki sistem arheoloških
dob v Sloveniji in njihovo trajanje in je zelo podoben tistemu, ki ga predstavlja
MIDAS.
( http://www.rchme.gov.uk./midas//mds/reference2.html ). Podoben predlog
geslovnika je izdelan tudi za prenovo Registra kulturne dediščine.
Seveda ga je možno še podrobneje razdelati in nadgrajevati npr. s trajanjem
od - do, ki je lahko zapisano z okvirnimi letnicami npr. z od 750 B.C. do
300 B.C. za orientacijo ali pa npr. numerično kot –750 do –300, kar daje
možnost
iskanja poljubnega časovnega intervala. Možno ga je nadgraditi tudi s kulturnimi
obdobji kot so musterjen ali orinjasjen, halštatsko, latensko, republikansko
obdobje, obdobje preseljevanja ljudstev, slovansko obdobje ipd., kar je odvisno
od potreb in želja posamične zbirke oz. uporabnika; ali pa zabeležiti naravoslovne
datacije, če so bile opravljene.
Predlog
4. Datacija (obvezno)
4.1. Relativna datacija (obvezno, priporočljiv geslovnik za arheološke dobe)
4.2. Trajanje: od - do (poljubno)
4.3. Kulturno obdobje (alternativno)
4.4. Naravoslovna datacija (poljubno)
4.4.1. Metoda (npr. C14)
4.4.2. Rezultat (npr. 1450+/-80 bp)
Predlog geslovnika
Datacija
1 paleolitik
2 starejši paleolitik
3 srednji paleolitik
4 mlajši paleolitik
5 mezolitik
6 prazgodovina
7 neolitik
8 starejši neolitik
9 srednji neolitik
10 mlajši neolitik
11 bakrena doba
12 zgodnja bakrena doba
13 srednja bakrena doba
14 pozna bakrena doba
15 bronasta doba
16 starejša bronasta doba
17 srednja bronasta doba
18 mlajša bronasta doba
19 pozna bronasta doba
20 železna doba
21 starejša železna doba
22 mlajša železna doba
23 rimska doba
24 zgodnjerimska doba
25 poznorimska doba
26 srednji vek
27 zgodnji srednji vek
28 visoki srednji vek
29 pozni srednji vek
30 novi vek
31 neopredeljeno
9.5. Raziskave
Gre za sklop informacij, s katerimi je evidentirana zgodovina in stanje raziskav
na arheološki lokaciji: kakšne vrste raziskav ali pregledi in kdaj so bile
opravljene, kdo jih je opravljal in s kakšnim namenom, iz kakšnih virov
so bile financirane ipd. Na ta način beležimo primarni vir informacij, avtorstvo
ter razloge in načine delovanja. Te informacije so pomembne zlasti takrat,
kadar izsledki in ugotovitve še niso publicirani oz. javno dostopni.
Predlog
5. Terenske raziskave (obvezno)
5.1. Vrsta raziskave (obvezno) Gre za definiranje narave posega (terenski
pregled, pregled iz zraka, geofizikalne meritve, izkopavanja, nadzor pri
zemeljskih
delih, konzervacija)
5.2. Datum/leto (obvezno)
5.2.1. Datum pričetka (alternativno)
5.2.2. Datum konca (alternativno)
5.3. Osebe, vloge, ustanove (obvezno) Gre za podatke o udeleženih ter opredelitev
njihove vloge pri raziskavi in s kakšnim namenom je bila opravljena
5.3.1. Vodja raziskave (obvezno)
5.3.2. Drugi udeleženci (poljubno)
5.3.3. Ustanova (poljubno)
5.3.4. Naslov projekta (poljubno)
5.3.5. Financer projekta (poljubno)
5.4. Ugotovitve (poljubno) Kratek povzetek rezultatov terenske raziskave
9.6. Ohranjenost/ogroženost/varovanje
Podatki, ki se nanašajo na fizično stanje, se pravi na stanje ohranjenosti
oz. na ogroženost najdišča ali spomenika so pomembni zlasti z vidika varovanja
in za sprejemanje nadaljnih ukrepov, ki so potrebni za zaščito. Poleg spomeniškovarstvene
službe, ki jih sprejema odločitve glede ustreznih varstvenih ukrepov in
razglasitev, pa lahko osnovna opažanja zabeleži tudi kdo drug, ki je arheološko
najdišče
odkril ali evidentiral.
Predlog
6. Ohranjenost/ogroženost/varovanje najdišča ali spomenika (poljubno)
6.1. Stanje ohranjenosti (poljubno, lahko se uporablja geslovnik) (intaktno,
uničeno, poškodovano, delno raziskano, v celoti raziskano, restavrirano, nedoločeno
ipd.)
6.2. Ogroženo (poljubno) (da – ne)
6.3. Datum ugotovitve stanja (poljubno) Stanje na terenu se lahko sčasoma spremeni,
zato je ugotovitev priporočljivo datirati.
6.4. Varovanje (poljubno) Gre za spomeniškovarstvene kategorije in ukrepe.
6.4.1. Varstveni režim
6.4.2. Akt razglasitve
9.7. Najdbe/arhivi/bibliografija
Gre za evidenco arhivskih virov oz. dokumentacije, objav in premičnega inventarja,
ki se nanašajo oz. izvirajo z arheoloških najdišč. Ti podatki so zaradi
narave in specifičnosti arheološke nepremične dediščine, ki jo ne moremo vselej
ohraniti , kot smo že uvodoma skušali pojasniti, izjemno dragoceni in neobhodno
potrebni pri nadaljnem delu, za preverjanje, analize in vrednotenja, zato
bi jih morali nujno zabeležiti.
Arheološka terenska dokumentacija je precej raznovrstna in zajema od pisnih
arhivov (elaboratov, poročil, topografskih ali izkopavalnih dnevnikov in
beležk ipd.) do terenskih risb, skic, načrtov, geodetskih posnetkov, fotodokumentacije
in v novejšem času tudi digitalne dokumentacije. Že zaradi različnosti medijev
se običajno hranijo posebej in ločeno od najdb. Lahko se zgodi, da je bilo
na nekem najdišču opravljenih več raziskav, ki so jih vodile različne ustanove
in se zato najdbe hranijo na različnih mestih, prav tako dokumentacija. So
tudi primeri in ne tako maloštevilni, ko ni znano, kje se nahaja dokumentacija
in kje najdbe ali so celo izgubljene.
Tovrstni podatki se v preteklosti niso nikjer sistematsko zbirali in evidentirali,
čeprav so bistveni in neobhodno potrebni za celovito informacijo o najdišču.
V zadnjem času je zaznati pozitivne premike v tej smeri v okviru projekta
za urejanje arhiva najdišč od 1945 do 2000, ki ga koordinira Narodni muzej
Slovenije.
Tudi tukaj ne moremo mimo ANSl-ja, kjer podatki o najdbah in relevantnih
virih predstavljajo integralni del teksta. V ARKASu so sicer podrobneje strukturirani
in v obliki relacijskih baz npr. literature, ki zajema bolj ali manj vse
dosegljive
in za najdišča relevantne bibliografske enote, vključno z ANSl jem, ki je
v celoti prenešen v digitalno obliko. Drugi podatki o najdbah, kje se hranijo,
pa so zajeti bolj naključno, saj niso bili ali niso vedno znani ali na razpolago.
V predlog so vključeni kot obvezni le podatki o ustanovah ali zasebnikih,
ki hranijo gradivo, z dodatnim sklicevanjem na reference pa bi bilo v veliki
meri
olajšano povezovanje in pretok informacij med posameznimi ključnimi inventarji.
Predlog
7. Najdbe/arhivi/bibliografija (obvezno)
7.1. Najdbe
7.1.1. Kje se hranijo (obvezno) (ime in kraj ustanove, zasebnika oz. ali so
izgubljene)
7.1.2. Sklic na referenčno številko ali kodo (poljubno) (gre za križne reference
na najdišče, najdbe, terensko raziskavo, zbirke in ipd.)
7.2. Arhiv
7.2.1. Kje se hrani (obvezno) (ustanova, zasebna last)
7.2.2. Vrsta arhiva (poljubno) (fototeka, planoteka, pisni arhiv, risbe, digitalna
dokumentacija itd.)
7.2.3. Sklic na evidenčno številko ali kodo (poljubno) (gre za križne reference
na najdišče, dokument, na terensko raziskavo idr.)
7.3. Sklic na literaturo/bibliografsko zbirko (izbirno) (gre za seznam zbrane
literature o najdišču ali za sklicevanje na bibliografsko zbirko, kjer je ta
literatura že evidentirana)
9.8. Osebe, vloge
Verodostojnost in preverljivost informacije je zajamčena z avtorstvom. Za
to je potrebno zabeležiti tudi osebe in njihovo vlogo pri nastajanju zapisa
oz.
dokumenta.
Predlog
8. Osebe, vloge (obvezno)
8.1. Kdo je zbral/zabeležil podatke (obvezno)
8.2. Kdo jih je vnesel (obvezno)
8.3. Datum vnosa (obvezno)
8.4. Datum zadnjega ažuriranja (obvezno)
9.9. Shematski prikaz predloga
Na koncu je zaradi boljše preglednosti podan še shematski prikaz predloga,
kaj je obvezno in kaj priporočeno o arheološki nepremični dediščini zabeležiti,
da bi zadostili osnovnemu namenu standardizacije. Prikaz se sestoji iz
osnovnih informacijskih sklopov in obveznih ali poljubnih enot z dodanimi opombami
in komentarji o tem, kakšne vrste podatkov naj bi te enote zajemale.
Z * so označeni obvezni informacijski sklopi in enote ali polja, ki jih
je treba vedno zabeležiti. Ostale enote ali polja so priporočena ali poljubno
dodana in oblikovana.
Informacijski sklopi
Informacijske enote
Opombe
* Imena in reference
* Referenčna številka/koda Unikatna evidenčna številka/koda za hitro identifikacijo
zapisa in enostavno povezavo z drugimi zbirkami in sklopi informacij
* Ime najdišča
Npr. ledinsko ime oz. toponim
Druga imena Druga obstoječa imena za isto najdišče
Križne reference:
sklic na ime zbirke
Navezava na obstoječe zbirke ali informacijske sklope, na EŠD obvezno, na druge
po izbiri
Križne reference:
sklic na referenčno številko/kodo zapisa
Opis najdišča:
Kratek opis značilnosti najdišča
* Lokacija
* Naselje
Najbližje naselje po karti
* Topografska enota ali šifra Ali topografska enota po ANSl oz. ARKASu ali
šifra iz Registra prostorskih enot GU
Topografsko področje Topografsko področje po ARKASu oz. ANSl
* GK koordinata y
Položaj najdišča določimo s koordinatami državnega koordinatnega sistema (Gauss-Kruegerjeva
projekcija)
* GK koordinata x
Nadmorska višina v metrih Nadmorsko višino lahko zabeležimo ali po karti TTN5
ali z navezavo na geodetske točke
Topologija Podatek se nanaša na to, ali je najdišče določeno točkovno, linijsko
ali objektno
* Sklic na TTN5
Reference na temeljne topografske načrte 1:5000 ali 1:10000 (obvezno) ali 1:25000
ali Atlas Slovenije (po izbiri)
Sklic na TTN25
Sklic na ASl
Parcelne št./k.o.
Podatke iz zemljiškega katastra zabeležimo le, če je to potrebno, ker jih je
sicer možno v digitalni obliki dobiti pod določenimi pogoji na GU
Lastnik(i)
Raba prostora
Opis lokacije
Kratek opis topografske situacije najdišča, okoljskih, geoloških značilnosti
itd.
* Tip/
vrsta najdišča
Topografska opredelitev
Klasifikacija najdišča glede na njegovo funkcijo in značilnosti.
Priporočljiva uporaba geslovnika
* Tipološka opredelitev
Objekti/najdbe
Opis Alternativa geslovniku je lahko deskripcija
Datacija
* Relativna datacija Priporočljiva uporaba geslovnika
Trajanje od Trajanje lahko omejimo z okvirnimi absolutnimi letnicami
Trajanje do
Kulturno obdobje
Lahko navedemo tudi kulturno obdobje
Naravoslovna datacija: metoda Vrsta analize npr. C 14
Naravoslovna datacija: rezultat Rezultat analize npr. 1450 +/-60 bp
* Terenske raziskave * Vrsta raziskave Npr. izkopavanje, terenski pregled itd.
* Leto Leto raziskave ali čas trajanja od - do
Datum pričetka
Datum konca
* Vodja raziskave
Podatki o nosilcih in udeležencih raziskave, namenu in viru finansiranja
Drugi udeleženci
Ustanova
Naslov projekta
Financer projekta
Ugotovitve Kratek povzetek rezultatov raziskave
Ohranjenost/
ogroženost/
varovanje Stanje ohranjenosti Opis fizičnega stanja najdišča
Ogroženost Zabeležimo lahko, ali je najdišče ogroženo
(da – ne)
Datum ugotovitve Stanje na terenu se lahko sčasoma spremeni
Varstveni režim Gre za spomeniško-varstvene kategorije in ukrepe
Akt razglasitve
* Najdbe
* Arhiv
Bibliografija * Najdbe (kje se hranijo) Podatki o tem, kje se hranijo najdbe
oz. ali so izgubljene
Križne reference: sklic na evidenčno številko/kodo Navezava na evidenčne številke
premične dediščine
* Arhiv(kje se hrani) Podatki o tem, kje se hrani arhiv terenskih akcij (ustanova,
zasebnik) in o vrsti arhiva (fototeka, planoteka, digitalna dokumentacija ipd.)
Vrsta arhiva
Križne reference: sklic na evidenčno številko/kodo Navezava na evidenčne številke/kode
arhiva
Sklic na literaturo/ bibliografsko zbirko Citati ali navedba bibliografske
zbirke npr. ARKAS-literatura ipd.
* Osebe/vloge * Kdo je podatke zabeležil/zbral Podatki o osebah in njihovi
vlogi pri zbiranju in registriranju informacij
* Kdo jih je vnesel
* Datum prvega vnosa
Kdaj so bili podatki zbrani oz. ažurirani
* Datum zadnjega ažuriranja
|
