Uporabnik: Geslo:
Inštitut za Arheologijo , ZRC SAZU
 

Arheološki kataster Slovenije

<< Primerjalna analiza Vsebina Sklep >>

Untitled Document

9. PREDLOG STANDARDIZACIJE PODATKOV ZA ARHEOLOŠKO NEPREMIČNO DEDIŠČINO

Ob predlogu želimo uvodoma pojasniti nekatere osnovne pojme in razgrniti probleme, ki se v tem kontekstu pojavljajo ter opozoriti na specifiko predmeta obravnave.
Arheološka nepremična dediščina predstavlja v širšem pomenu besede ostaline ali sledi človekove dejavnosti oz. prakse v preteklosti; v ožjem pomenu pa najdišča kot izvorne lokacije najdb, objektov in struktur iz arheoloških dob, ki so za najstarejša obdobja edini vir spoznavanja človekove preteklosti.
Specifika arheološke nepremične dediščine je v tem, da gre za »pokopane kulture«, da ni nujno vidna na površju, da jo v naravi lahko zaznamo po spremenjeni konfiguraciji ali strukturi ali s posebnimi geofizikalnimi tehnikami, daljinskim zaznavanjem s pomočjo zračnih ali satelitskih posnetkov, najčešče pa jo odkrijemo ob zemeljskih delih.
Arheološka nepremična dediščina je povečini brezimna, težko ji je a priori določiti primarni obseg, funkcijo in datacijo (določa se a posteriori in odvisno od stopnje raziskanosti, védenja in interpretacije), zato jo je težko dokončno zamejiti, opredeliti in ovrednotiti. Od tod izvirajo problemi in neskladja tako v poimenovanju kot opredelitvah. Edini stvarni podatki se nanašajo na pridobljeno gradivo oz. najdbe ter na ugotovljeno in raziskano lokacijo; ta pa je bila v dosedanji praksi arheoloških raziskovanj povečini zelo ohlapno določena, sklicujoč se na različne prostorske reference (geografske, upravno-administrativne ali arbitrarne) in le malokrat definirana z geodetsko natančnostjo v državnem koordinatnem sistemu.
Arheološka najdišča so pretežno odkrita šele s posegom v prostor, ki predstavlja s stališča ohranjanja destruktiven akt (npr. izkopavanje), saj je lahko pri tem za vselej uničen dobršen del podatkov. Gre za tiste ostaline in kontekste, ki jih ni moč ohraniti (npr. jame, hodne površine, plasti, grobove, ognjišča), ki so ob predmetih izjemno pomemben arheološki vir za interpretacijo. Za njimi se lahko za vselej zabriše vsakršna sled (npr. kje v realnem prostoru, v naravi je bilo nekaj odkrito, ugotovljeno, izkopano). Zato ima natančno lociranje akcije in mesta najdbe ter dokumentarno gradivo toliko večjo težo in predstavlja bistven segment dediščine, ki ga zapuščamo prihodnjim uporabnikom in bodočim rodovom, kar pa mnogokrat ni v zadostni meri prisotno v zavesti ljudi.
Samoumevno je, da zbiramo in beležimo podatke zato, da jih bomo kasneje lahko učinkovito uporabili pri najrazličnejših analizah, rekonstrukcijah in vrednotenjih, mi sami ali kdo drug. Zato jih je potrebno oblikovati tako, da jih bo mogoče vedno enoznačno identificirati in nedvoumno povezovati stare in nove podatke. In prav to je cilj standardizacije.

Pri oblikovanju predloga standardizacije smo poskušali odgovoriti na temeljna vprašanja, zastavljena v izhodišču projekta: kaj mora biti vedno zabeleženo in kako naj bo zabeleženo, da bodo ti podatki enostavno in nedvoumno povezljivi med seboj in čim širše uporabni. Pri tem smo z analizo poskušali ugotoviti stične točke med predstavljenimi evidencami oz. skupno jedro podatkov, ki jih bolj ali manj vsi evidentirajo; oprli pa smo se tudi na angleški koncept MIDAS (Manual and Data Standard for Monument Inventory) in na Core Data Standard for archaeological Sites and Monuments Sveta Evrope.

Izoblikovali smo 8 osnovnih sklopov; to so:
1. Imena in reference
2. Lokacija
3. Tip/vrsta najdišča
4. Datacija
5. Terenske raziskave
6. Ohranjenost/ogroženost/varovanje
7. Najdbe/arhivi/bibliografija
8. Osebe/vloge
Uvodoma smo ob vsakemu sklopu poskušali utemeljiti razloge, pretresti dosedanjo prakso in probleme ter poiskati rešitve, ki bi omogočale prelivanje starih podatkov v nove sheme. Predlagane rubrike ali polja smo označevali kot obvezna, alternativna in poljubna, pri čemer obvezna pomenijo tisti minimum podatkov, ki naj bi jih vselej zabeležili, če želimo, da so podatki koristni in uporabni tudi drugim; alternativna so tista, pri katerih se moramo obvezno odločati za eno ali za drugo dano možnost, ki sta med seboj povezljivi; poljubna pa omogočajo neomejeno širitev in račlenjevanje glede na specifične potrebe in so v tem predlogu ilustrativna.

9.1. Imena in reference

Arheološka najdišča je za lažje prepoznavanje in razločevanje ter citiranje potrebno najprej poimenovati, zaradi najdb, dokumentacije, objav itd.
Ker običajno ne poznamo resničnih/prvotnih imen krajev, objektov itd. (izjema so nekatera antična mesta in spomeniki), uporabljamo pri tem današnja imena. Poimenovanje je bilo doslej prepuščeno svobodni odločitvi odkritelja oz. predlagatelja, zato se dogaja, da ima neko najdišče toliko imen, kolikor je topografov, ki so ga obiskali. Za poimenovanje so se navadno uporabljala današnja ledinska imena oz. toponimi. Manj prepoznavno in neprimerno za citiranje je označevanje lokacij z delovnimi oznakami (npr. sektor A ali Blok 6, trasa avtoceste ... ipd.), ali pa celo s parcelno številko in katastrsko občino. Ker toponimi povečini niso enkratni (npr. Gradec, Gradišče, Britof, Žale, Ajdovščina ipd.) in so za jasno razločevanje nezadostni, se ob imenu najdišča običajno navaja tudi najbližje naselje. Dogaja pa se tudi, da so nekatera najdišča poimenovana zgolj po naselju, kar ni najboljša izbira v smislu jasnega razločevanja, saj se lahko v območju enega naselja pojavlja več najdišč na različnih lokacijah. V preteklosti je ime najdišča hkrati predstavljalo še njegovo lokacijo v prostor, ko ni bilo na voljo drugega sistema georeferenciranja najdiščnih podatkov. Takšna je večina podatkov v starih arhivih.
Za nedvoumno identifikacijo in enostavno povezovanje podatkov o posameznem najdišču, akcijah, najdbah, arhivskem, bibliografskem viru oz. sklopu informacij je zato ob imenu najprikladnejša evidenčna številka ali koda, ki mora biti enkratna (kot je npr. inventarna številka predmeta), s čimer je omogočena avtomatska povezava podatkov pri računalniško vodenih zbirkah in dokumentaciji.

Predlog:
1. Imena in reference najdišč in spomenikov (obvezno)
1.1. Referenčna številka ali koda najdišča (obvezno) To je unikatna evidenčna številka ali koda, ki naj bi služila za identifikacijo najdišča ali dokumenta in omogočala enostavno povezavo z drugimi zbirkami in sklopi informacij.
1.2. Ime najdišča ali spomenika (obvezno) Najbolje je izbrati toponim oz.ledinsko ime, ime jame, reke, objekta, ulice ali lastnika ipd., ker je bila takšna povečini tudi dosedanja praksa. Pri tem je smotrno upoštevati, da se bodo imena uporabljala pri navajanju oz. citiranju v tekstih in torej tudi v sklonih, zato se je v imenovalniku bolje izogibati predlogov kot npr. pri, v, na, ob itd.
1.3. Druga imena (poljubno) Navajanje imen, pod katerimi je bilo že kdaj prej registrirano to najdišče, tujejezična imena, če so bila kdaj v rabi, antična ipd. To je pomembno za identifikacijo, kdaj gre za eno in isto najdišče in kdaj za različna.
1.4. Križne reference (EDŠ obvezno, druge poljubno) Služijo za povezavo z zapisi v drugih zbirkah; sklic na številko EDŠ obvezno, na druge izbirno npr. na ARKAS, na številko jamskega katastra, muzejski register premične dediščine, NUMIZ, arhivski vir ipd.
1.5. Opis (poljubno) Najdišče lahko tudi na kratko opišemo.

9.2. Lokacija

Natančna opredelitev lokacije nepremične dediščine je za vse vitalnega pomena in poleg gradiva edini stvarni podatek, ki se nanaša na najdišče/spomenik ter na arheološke akcije; je temelj za vsakršno sodobno načrtovanje in upravljanje s prostorom ter za prostorske analize. Zato mora biti vedno zabeležena na najbolj univerzalen način. Slovenski državni sistem je Gauss-Kruegerjeva projekcija, na katerem temeljijo vse geokodirane državne baze in možne povezave raznovrstnih prostorskih podatkov s pomočjo GIS tehnologije, ki je po svetu in doma že zelo razširjena.
V preteklosti lokacija ni bila zabeležena na univerzalni način. Najpogosteje je bila določena deskriptivno, z ledinskim imenom in najbližjim naseljem. Kaj bi naj pomenilo najbližje naselje, je bilo odvisno od kriterijev posameznika, ali je to kraj, od koder je najlažji dostop na najdišče, ali je to zračna linija od centroida današnjega naselja, ali je to največje ali najpomembnejše naselje v bližini ipd. Zato je mnogo nedoslednosti in v nekaterih primerih tudi podvajanj, ko je npr. nekdo neko najdišče pripisal enemu kraju, drug pa je taisto najdišče zabeležil pod drugim naseljem. Povrh vsega - da je možnost za zmedo še večja - je v Sloveniji kar nekaj istoimenskih naselij iz različnih predelov države (npr. Brezje, Gabrje, Dole, Planina, Podsmreka, Sela, Šmarje, Zagorje itd.). Zato je toliko pomembnejše, da so lokacije vmeščene v enoten državni koordinatni sistem, s čimer je odpravljena vsakršna dvoumnost, pri oz. v katerem naselju je neko najdišče.
Doslej je obstajalo v praksi več načinov geopozicioniranja:
Arheološka najdišča Slovenije (1975), prvi slovenski arheološki register, so se opirala na upravno razdelitev po Krajevnem leksikonu Slovenije (1954). Upoštevala so tedanja naselja, občine in okraje. Tako so arheološka najdišča v njih razvrščena po regijah (okrajih iz leta 1954) od zahoda proti vzhodu, ki so oštevilčena z rimskimi številkami; znotraj regij po občinah, ki so urejene po abecednem redu in tekoče oštevilčene z arabskimi številkami; ter po najbližjih naseljih, prav tako po abecednem redu. To oštevilčenje bi lahko smatrali za prvi zametek kodiranja oz. evidenčnih številk. Na te številke regij in občin so se sklicevali mnogi prispevki v Varstvu spomenikov. Ta princip je zastopan v Arheološki topografiji Slovenije, sprejele pa so ga z manjšimi dopolnitvami tudi nekatere druge zbirke in evidence (npr. NUMIZ, ARKAS, register premične dediščine NMS, evidenca ZVKD OE Ljubljana), ki so kljub temu, da se je skozi čas upravno-administrativna razdelitev spreminjala, v nekaterih primerih tudi imena naselij, ohranile sistem ANSl prav zaradi povezave z vsemi starimi arheološkimi podatki, kar je bistvenega pomena, saj vsi ti podatki še niso prenešeni v državni koordinatni sistem in nekateri tudi nikoli ne bodo (odvisno od prizadevanja stroke). Tako je pri ARKASu koda najdišča sestavljena iz osemmestnega števila, v katerem prvi dve številki pomenita topografsko področje, identično okraju v KL, 1954 in regiji v ANSl; drugi dve številki pomenita topografsko enoto, identično občini v KL, 1954 in tretji dve naselje ter zadnji dve najdišče v okviru naselja. Manjša odstopanja od ANSl so nastala v oštevilčenju topografskih enot, saj so v ANSl zajete samo tiste občine, v katerih so bila dotlej znana arheološka najdišča, medtem ko je ARKAS upošteval vse in jih zaporedno oštevilčil. Na ta način so najdišča vpeta v “arheološki prostorsko referenčni sistem” topografskih področij, enot in naselij po ANSl in izdelan šifrant, ki ga je možno v prihodnosti povezati s šifrantom Registra prostorskih enot Geodetske uprave RS in s tem stare podatke vpeti v današnji državni sistem.
V rabi je še drug način. To je sklicevanje na parcelne številke in katastrske občine, kar ima prav gotovo svojo logiko. Za spomeniškovarstveno službo je ta podatek sicer med najbistvenejšimi, saj se nanj veže lastništvo in raba prostora in s tem povezani upravni postopki glede posegov in zaščite. Vendar se je treba zavedati, da so ti podatki zanimivi in potrebni zgolj tej službi. Omeniti velja, da pri Geodetski upravi RS že obstaja digitalni zemljiški kataster, ki bo omogočal enostaven dostop do teh podatkov pooblaščenim osebam. Kar je pa pri arheološki nepremični dediščini v zvezi s tem bistveno poudariti, da ta ni istovetna s parcelo ali skupkom parcel in da je primarna naloga arheologov na terenu zabeležiti arheološke objekte in strukture, najdišča ali akcije v njihovem realnem in ne imaginarnem obsegu. Arheološko najdišče ali akcija lahko zajame več parcel, celo iz različnih katastrskih občin, lahko pa je po obsegu tudi manjša kot parcela (npr. gomila, depo, posamične najdbe in strukture ipd.). In prav v tem kot kaže tiči problem arheoloških območij ZRDja in kvalitetnih podatkov ter jasnih kriterijev. Zdi se, da je bila zamejitev območja speljana po parcelnih mejah in ne po registriranih arheoloških indicih. Ti podatki in ti kriteriji so seveda zelo pomembni in občutljivi s stališča lastnine kot pravne in ekonomske kategorije, ne pa s stališča arheologije. Tudi v starih virih zasledimo podatke o lastniku in parceli. Včasih so to edini podatki o lokaciji že uničenega arheološkega najdišča ali objekta, ki ga je zato danes nemogoče na terenu identificirati. V tem primeru je tak podatek zelo dragocen v smislu potencialne možnosti za eventuelno naknadno vmestitev v prostor. S tega vidika so v zbirki ARKAS zbrani tudi takšni podatki.
Najbolj univerzalen, nedvoumen in od raznih sprememb neodvisen način geopozicioniranja je z GaussKruegerjevimi koordinatami oz. v državnem koordinatnem sistemu, ki bi moral biti obvezna osnova tudi za arheološke načrte. Edino na ta način je možna povezava arheoloških najdišč in akcij z raznimi drugimi georeferenciranimi zbirkami (s temeljnimi topografskimi načrti, zemljiškim katastrom itd.) ob uporabi Geografsko-informacijskega sistema (GIS). Prav lociranju arheoloških najdišč in posegov bi morali posvetiti veliko več pozornosti kot doslej. S kakšno natančnostjo, topologijo in v kakšnem prostorskem referenčnem sistemu bomo beležili podatke, so vprašanja, ki si jih je ob vsaki akciji treba z vso resnostjo zastaviti.
Po navodilih za ZRD so arheološka območja digitalizirana in vmeščena v državni koordinatni sistem v obliki poligonov z določenim centroidom (x,y,z).
Kar se tiče ARKASa je ob prenosu starih podatkov v strukturirano bazo potekalo tudi geopozicioniranje teh podatkov na temeljne topografske načrte v merilu 1:5000 ali 1:10.000 v analogni obliki, kadar in kjer je bilo to mogoče glede na vir podatkov. Kjer smo imeli na razpolago resne načrte z jasno orientacijo in merilom, smo jih vrisovali v analogne TTN5, sorazmerno njihovi velikosti in obliki in vpisovali v bazo koordinate točk po točno določenem principu in sicer za naselja na najvišji točki znotraj naselja, za jame pri vhodu v jamo, za plana grobišča v težišču raziskanega območja, za skupino gomil praviloma na največji gomili, za posamične najdbe in depoje pa na mestu najdbe.
Lokacije, za katere nismo imeli na voljo geodetskih izmer ali druge uporabne dokumentacije, a se jih je kljub temu dalo jasno določiti na TTN5, vendar ne v realnem obsegu, smo zabeležili točkovno.
Seveda smo na ta način lahko vrisali in vpisali malo najdišč (cca. 30%), saj objavljeni podatki in predloge brez preverjanja in izmer na terenu večinoma za to ne nudijo dovolj opore.
V novejšem času se z digitalno tehnologijo odpirajo nove možnosti geopozicioniranja podatkov in izdelave načrtov na eni strani ter prezentacije in izmenjave na drugi strani, kar bo slej ko prej moralo postati standard pri arheološkem terenskem delu in sestavni del izobraževanja kadrov za terensko delo (uporaba elektronskega teodolita, morda GPS - Global Positioning System, GIS - Geografsko informacijskih sistemov), kar se že izvaja v okviru rednega študijskega procesa na Oddelku za arheologijo in bolj ali manj na lastno pobudo ob programu Slovenska arheologija na avtocestah Slovenije (SAAS).
V predlogu sta podana dva alternativna načina, kako se naj zabeleži lokacija:
? s skicevanjem na prostorske enote znotraj “arheološkega referenčnega sistema” (princip ANSl), zavoljo vseh starih virov in podatkov, ki še niso ali morda ne bodo nikoli prenešeni v drug prostorsko referenčni sistem;
? s sklicevanjem na koordinate in nadmorsko višino, ki naj bo določena vsaj na podlagi TTN5, lahko pa kvečjemu z večjo natančnostjo;
? s kartografskimi referencami (TTN5 - obvezno, DTK 25, Atlas Slovenije, neobvezno)
? z georeferenciranimi digitalnimi načrti (načrti v digitalni obliki, ki so vpeti v državni koordinatni sistem) in navedbami o topologiji (ali gre za poligone, linije ali točke).

Predlog:
2. Lokacija (obvezno)
2.1. Najbližje naselje (obvezno) Gre za najbližje naselje po karti.
2.2. Topografska enota ali sklic na register prostorskih enot (alternativno) S topografsko enoto, določena v ANSl oz. v ARKASu po Krajevnem leksikonu Slovenije, 1954 je najdišče vpeto v “arheološki prostorsko referenčni sistem”, z registrom prostorskih enot Geodetske uprave Slovenije pa v sedanji državni sistem, ki ju je moč povezati, zato je izbira alternativna (ali-ali).
2.3. Topografsko področje (poljubno) Topografsko področje je določeno v ANSl oz. v ARKASu po okrajih v Krajevnem leksikonu Slovenije, 1954.
2.4. Gauss Kruegerjeve koordinate (y, x) in nadmorska višina (obvezno) Gre za določanje položaja najdišča v državnem koordinatnem sistemu vsaj na osnovi TTN5 po dogovorjenem principu.
2.5. Topologija (poljubno) Gre za podatek o digitalni prostorski geometriji, ali je najdišče določeno točkovno, linijsko ali objektno (s poligonom).
2.6. Kartografske reference (obvezno TTN5; če te ni, potem TTN10, ostale poljubno) Sklic na karte npr. TTN1:5000 ali 1:10000 ali 1:25000 ali Atlas Slovenije (po želji).
2.7. Katastrske reference (poljubno) Sklicevanje na podatke zemljiškega katastra, kjer je to potrebno oz. ko gre za edini prostorski podatek.
2.8. Opis lokacije (poljubno) Gre za kratek oris topografske situacije najdišča, okoljskih, geoloških značilnosti ipd.

9.3. Tip/vrsta najdišča oz. spomenika

Gre za interpretacijo primarne funkcije ali značilnosti najdišča. Kot je bilo že uvodoma rečeno, je ta odvisna od stanja raziskav, analize gradiva in izvrednotenj, zato ni nujno dokončna. Včasih se zdi to lahka naloga (ko gre npr. za grobišče, naselje), lahko pa se soočimo tudi z velikimi težavami, če imamo npr. opraviti z antropogenimi plastmi z razpršenimi najdbami brez značilnih struktur ali z antropogenimi strukturami, katerih funkcija še zdaleč ni jasna (npr. kamnite groblje, krožni jarki ipd., ali s posamično najdbo/predmetom brez znanega konteksta).
Z drugo veliko težavo pa se soočimo, če poskušamo najdišča sistematično klasificirati po enotnih principih. Problem je v tem, da domača veda ni sistematsko in načrtno razvijala svojega pojmovnega aparata ter izdelala terminološkega slovarja, ki bi jasno definiral in razločeval ter povezoval pojme, kar bi bilo v veliko pomoč pri enotni in dosledni rabi izrazov tudi za fenomene/pojave arheološke nepremične dediščine.
Gre namreč za široko paleto funkcij, značilnosti in nivojev. Če jih naštejemo le nekaj: med značilnostmi so npr. lega, velikost, oblika, konstrukcija; med funkcijami pa npr. obrambne, ekonomske, upravne, prometne, sakralne itd. Poleg tega se ti fenomeni v različnih obdobjih različno manifestirajo in jih je zato težko vzporejati oziroma smiselno opredeliti z istimi kriteriji. Za ilustracijo: pri nas v paleolitiku zelo težko govorimo o naseljih kot o konglomeratu objektov in družbenoekonomskih funkcij. Govorimo le o jamskih in planih najdiščih, drugače kot v rimskem času, ko imamo opraviti z villo rustico, vojaškim taborom, cestnimi postajami, forumi, pristanišči itd. Jamska najdišča pa spet niso zgolj paleolitske postaje oz. bivališča, temveč so lahko v drugih obdobjih funkcionirala kot zatočišča ali kultna mesta ali celo grobišča in predstavljajo le neko bistveno okoliščino enako kot velja za višinska najdišča (gradišča) ali močvirska najdišča (kolišča). Lahko bi našteli še in še primerov in težav, s katerimi se sooča arheolog pri razvrščanju najdišč v enoten sistem ali shemo.
To je zahteven izziv, ki ga ni moč na mah rešiti. Obstaja več alternativnih možnosti: ena je tezaver, pri katerem so pojmi strukturirani v več nivojih in povezavah; predstavlja najkompleksnejšo pa tudi najbolj komplicirano rešitev. Da je izdelava tezavra zelo zahteven projekt kažejo tudi tuje izkušnje in poskusi (http://www.eng-h.gov.uk/mpp/mcd/).
Drugo alternativo predstavlja geslovnik kot preprost seznam nevezanih in splošno uveljavljenih izrazov, ki je po strukturi precej manj zahtevna, a še vedno dovolj učinkovita rešitev za brskanje po računalniških podatkovnih bazah in iskanje istovrstnih najdišč.
Tretja možnost pa je deskriptivna v obliki nevezanega teksta, ki je s stališča enkratnosti najdišča in možnosti natančnega in detajlnega popisovanja gotovo neomejena. Vendar pa je, kar se tiče dosledne in poenotene rabe izrazov za istovrstne fenomene in s tem poizvedovalnih možnosti, zelo omejena ali celo neuporabna pri računalniških bazah.

Kot enega prvih domačih poskusov klasificiranja najdišč lahko spet omenimo ANSl, ko je bila v ta namen izdelana legenda za prikazovanje časovnih in tipoloških kategorij v tabelaričnem imeniku najdišč. V domači arheološki literaturi je ustaljena raba štirih osnovnih kategorij – naselje, grobišče, depo, posamične najdbe - pri objavljanju arheoloških kompleksov.
Pri ARKASu smo se tega problema lotili s poskusno izdelavo tezavra, ki bi nadgradil in sistematiziral legendo ANSlja. Vendar smo po nekaj poskusih odnehali, ker nismo uspeli priti do usklajenega in za vse sprejemljivega predloga. V ta namen smo zbrali nekaj primerjalnega gradiva, vendar smo pristali pri geslovniku, sistematiziranem v tri nivoje. Na prvem nivoju so najdišča opredeljena topografsko (jamska, plana, vodna, močvirska, višinska, nižinska, sekundarna), na drugem nivoju tipološko, kjer gre za ustaljeno označevanje osnovnih arheoloških kategorij (naselje, grobišče, depo, posamična najdba, druge nepremične ostaline kot so npr. ceste, zaporni zidovi, mostovi itd.) in na tretjem nivoju pojasnjevalno, kjer so navedeni posamezni objekti ali sestavi, pri čemer je treba poudariti, da ta geslovnik ni dokončen.
Omenimo naj, da se tezavra loteva tudi ZRD.
Ker je tezaver ali geslovnik namenjen in potreben predvsem za poizvedovanje po zbirkah in seznamih in služi splošnemu iskanje istovrstnih fenomenom, morajo biti, če naj bo uporaben, izrazi enotno in dosledno upoštevani in uveljavljeni.
V predlogu je podana ena izmed možnih rešitev, ki pa ni obvezujoča, saj je gre za širšo temo, ki je potrebna nadaljne obravnave.

Predlog
3. Tip/vrsta najdišča ali spomenika (obvezno)
3.1. Tip/vrsta najdišča (priporočljiv geslovnik)
3.2. Opis (poljubno)

Predlog geslovnika:
prvi nivo
01 jamsko najdišče
02 plano najdišče
03 višinsko najdišče
04 nižinsko najdišče
05 vodno najdišče
06 močvirsko najdišče
07 sekundarno najdišče

drugi nivo
07 naselje
08 grobišče
09 depo
10 posamična najdba
11 druge nepremične ostaline neostaostaline


9.4. Datacija

Nič manj problematično ni enotno časovno opredeljevanje najdišč, saj se za to uporabljajo različne metode in analize. Uporabljajo se različni kronološki sistemi, kulturna obdobja, stoletja, absolutne oz. naravoslovne datacije. Poleg tega pa je odvisna stanja raziskav, analiz gradiva in izvrednotenj, ki so podlaga za datacijo. Arheološko nepremično dediščino le težko neposredno časovno determiniramo. Običajno jo datiramo posredno na podlagi relevantnih najdb, ki nudijo dovolj opore za to. Razlike pa so tako v zvrsti gradiva in dobi, ki mu pripada. Tako so npr. za najstarejše obdobje (paleolitik) datacije precej ohlapnejše kot za najmlajša obdobja, ko lahko govorimo o prvi ali drugi polovici stoletja ali celo letnicah. Določeno gradivo je tudi kronološko bolj občutljivo, drugo manj oprijemljivo za datacijo, npr. če najdemo le koščke netipične keramike, jo težko natančneje časovno umestimo in čestokrat uporabljamo izraze kot prazgodovinska ali antična keramika; drugače je, če najdemo novec, ki ga lahko zelo ozko datiramo. Z nekaterimi nedestruktivnimi metodami (topografijo, zračnim snemanjem, geofiziko ipd.), ki so izjemno pomembne za odkrivanje potencialnih najdišč, so registrirani antropogeni pojavi, ki se jih brez nadaljnih raziskav sploh ne da časovno opredeliti. Določeno zvrst ostankov npr. les, zoglenela semena ipd. pa lahko na podlagi naravoslovnih analiz (npr. C14) datiramo z absolutnimi letnicami pred sedanjostjo oz. naravoslovnimi datacijami +/- To so le primeri za ilustracijo, kako je možno na več in na različne načine časovno determinirati arheološke ostaline.
Drug problem, ki nastopa pri računalniških zbirkah in se veže na možnosti, ki jih ta tehnologija dopušča in ga velja morda omeniti, je ta, da obstajajo najdišča, kjer je zastopanih več obdobij oz. lokacije, na katerih je lahko ugotovljenih več zvrsti ostalin iz različnih časovnih obdobij. Npr. na isti lokaciji je lahko odkrito neolitsko naselje, depo rimskih novcev in srednjeveško obzidje. Če je zbirka npr. strukturirana tako, da sta vrsta najdišča in datacija zabeležena ločeno v dveh poljih, lahko pride do nejasnosti, v kateri čas sodi naselje, v katerega depo ali zid. Temu se je moč izogniti na več načinov: eden je na primer ta, da v istem polju zabeležimo oba podatka (časovno in tipološko opredelitev najdišča) opisno kot ga je doslej uporabljal ZRD, kar ni prikladno za ugotavljanje razpona, indeksiranje, otežuje pa tudi iskanje in pregledovanje po teh kriterijih. Drug primer je ARKAS, kjer so podatki ločeni v več zapisih, pri čemer en zapis predstavlja npr. neolitsko naselje, drug najdišče depoja rimskih novcev kot izolirane najdbe in tretji srednjeveško obzidje. Odločitev temelji na tem, na katerih podatkih je v neki zbirki večji poudarek oz. po katerih poljih je predvideno iskanje in indeksiranje. S stališča varovanja in zaščite nepremične dediščine to ni relevatno vprašanje, s stališča študij posameznih obdobij pa je sta ta dva kriterija lahko zelo pomembna.
Pri oblikovanju predloga smo se naslonili na dosedanjo prakso in na splošen kronološki sistem, ki se opira na relativno datacijo in ustaljene terminološke izraze za dobe oz. časovna obdobja.
Predložen geslovnik predstavlja zelo splošen kronološki sistem arheoloških dob v Sloveniji in njihovo trajanje in je zelo podoben tistemu, ki ga predstavlja MIDAS.
( http://www.rchme.gov.uk./midas//mds/reference2.html ). Podoben predlog geslovnika je izdelan tudi za prenovo Registra kulturne dediščine.
Seveda ga je možno še podrobneje razdelati in nadgrajevati npr. s trajanjem od - do, ki je lahko zapisano z okvirnimi letnicami npr. z od 750 B.C. do 300 B.C. za orientacijo ali pa npr. numerično kot –750 do –300, kar daje možnost iskanja poljubnega časovnega intervala. Možno ga je nadgraditi tudi s kulturnimi obdobji kot so musterjen ali orinjasjen, halštatsko, latensko, republikansko obdobje, obdobje preseljevanja ljudstev, slovansko obdobje ipd., kar je odvisno od potreb in želja posamične zbirke oz. uporabnika; ali pa zabeležiti naravoslovne datacije, če so bile opravljene.

Predlog
4. Datacija (obvezno)
4.1. Relativna datacija (obvezno, priporočljiv geslovnik za arheološke dobe)
4.2. Trajanje: od - do (poljubno)
4.3. Kulturno obdobje (alternativno)
4.4. Naravoslovna datacija (poljubno)
4.4.1. Metoda (npr. C14)
4.4.2. Rezultat (npr. 1450+/-80 bp)

Predlog geslovnika
Datacija
1 paleolitik
2 starejši paleolitik
3 srednji paleolitik
4 mlajši paleolitik
5 mezolitik
6 prazgodovina
7 neolitik
8 starejši neolitik
9 srednji neolitik
10 mlajši neolitik
11 bakrena doba
12 zgodnja bakrena doba
13 srednja bakrena doba
14 pozna bakrena doba
15 bronasta doba
16 starejša bronasta doba
17 srednja bronasta doba
18 mlajša bronasta doba
19 pozna bronasta doba
20 železna doba
21 starejša železna doba
22 mlajša železna doba
23 rimska doba
24 zgodnjerimska doba
25 poznorimska doba
26 srednji vek
27 zgodnji srednji vek
28 visoki srednji vek
29 pozni srednji vek
30 novi vek
31 neopredeljeno

9.5. Raziskave

Gre za sklop informacij, s katerimi je evidentirana zgodovina in stanje raziskav na arheološki lokaciji: kakšne vrste raziskav ali pregledi in kdaj so bile opravljene, kdo jih je opravljal in s kakšnim namenom, iz kakšnih virov so bile financirane ipd. Na ta način beležimo primarni vir informacij, avtorstvo ter razloge in načine delovanja. Te informacije so pomembne zlasti takrat, kadar izsledki in ugotovitve še niso publicirani oz. javno dostopni.

Predlog
5. Terenske raziskave (obvezno)
5.1. Vrsta raziskave (obvezno) Gre za definiranje narave posega (terenski pregled, pregled iz zraka, geofizikalne meritve, izkopavanja, nadzor pri zemeljskih delih, konzervacija)
5.2. Datum/leto (obvezno)
5.2.1. Datum pričetka (alternativno)
5.2.2. Datum konca (alternativno)
5.3. Osebe, vloge, ustanove (obvezno) Gre za podatke o udeleženih ter opredelitev njihove vloge pri raziskavi in s kakšnim namenom je bila opravljena
5.3.1. Vodja raziskave (obvezno)
5.3.2. Drugi udeleženci (poljubno)
5.3.3. Ustanova (poljubno)
5.3.4. Naslov projekta (poljubno)
5.3.5. Financer projekta (poljubno)
5.4. Ugotovitve (poljubno) Kratek povzetek rezultatov terenske raziskave

9.6. Ohranjenost/ogroženost/varovanje

Podatki, ki se nanašajo na fizično stanje, se pravi na stanje ohranjenosti oz. na ogroženost najdišča ali spomenika so pomembni zlasti z vidika varovanja in za sprejemanje nadaljnih ukrepov, ki so potrebni za zaščito. Poleg spomeniškovarstvene službe, ki jih sprejema odločitve glede ustreznih varstvenih ukrepov in razglasitev, pa lahko osnovna opažanja zabeleži tudi kdo drug, ki je arheološko najdišče odkril ali evidentiral.

Predlog
6. Ohranjenost/ogroženost/varovanje najdišča ali spomenika (poljubno)
6.1. Stanje ohranjenosti (poljubno, lahko se uporablja geslovnik) (intaktno, uničeno, poškodovano, delno raziskano, v celoti raziskano, restavrirano, nedoločeno ipd.)
6.2. Ogroženo (poljubno) (da – ne)
6.3. Datum ugotovitve stanja (poljubno) Stanje na terenu se lahko sčasoma spremeni, zato je ugotovitev priporočljivo datirati.
6.4. Varovanje (poljubno) Gre za spomeniškovarstvene kategorije in ukrepe.
6.4.1. Varstveni režim
6.4.2. Akt razglasitve

9.7. Najdbe/arhivi/bibliografija

Gre za evidenco arhivskih virov oz. dokumentacije, objav in premičnega inventarja, ki se nanašajo oz. izvirajo z arheoloških najdišč. Ti podatki so zaradi narave in specifičnosti arheološke nepremične dediščine, ki jo ne moremo vselej ohraniti , kot smo že uvodoma skušali pojasniti, izjemno dragoceni in neobhodno potrebni pri nadaljnem delu, za preverjanje, analize in vrednotenja, zato bi jih morali nujno zabeležiti.
Arheološka terenska dokumentacija je precej raznovrstna in zajema od pisnih arhivov (elaboratov, poročil, topografskih ali izkopavalnih dnevnikov in beležk ipd.) do terenskih risb, skic, načrtov, geodetskih posnetkov, fotodokumentacije in v novejšem času tudi digitalne dokumentacije. Že zaradi različnosti medijev se običajno hranijo posebej in ločeno od najdb. Lahko se zgodi, da je bilo na nekem najdišču opravljenih več raziskav, ki so jih vodile različne ustanove in se zato najdbe hranijo na različnih mestih, prav tako dokumentacija. So tudi primeri in ne tako maloštevilni, ko ni znano, kje se nahaja dokumentacija in kje najdbe ali so celo izgubljene.
Tovrstni podatki se v preteklosti niso nikjer sistematsko zbirali in evidentirali, čeprav so bistveni in neobhodno potrebni za celovito informacijo o najdišču. V zadnjem času je zaznati pozitivne premike v tej smeri v okviru projekta za urejanje arhiva najdišč od 1945 do 2000, ki ga koordinira Narodni muzej Slovenije.
Tudi tukaj ne moremo mimo ANSl-ja, kjer podatki o najdbah in relevantnih virih predstavljajo integralni del teksta. V ARKASu so sicer podrobneje strukturirani in v obliki relacijskih baz npr. literature, ki zajema bolj ali manj vse dosegljive in za najdišča relevantne bibliografske enote, vključno z ANSl jem, ki je v celoti prenešen v digitalno obliko. Drugi podatki o najdbah, kje se hranijo, pa so zajeti bolj naključno, saj niso bili ali niso vedno znani ali na razpolago.
V predlog so vključeni kot obvezni le podatki o ustanovah ali zasebnikih, ki hranijo gradivo, z dodatnim sklicevanjem na reference pa bi bilo v veliki meri olajšano povezovanje in pretok informacij med posameznimi ključnimi inventarji.

Predlog
7. Najdbe/arhivi/bibliografija (obvezno)
7.1. Najdbe
7.1.1. Kje se hranijo (obvezno) (ime in kraj ustanove, zasebnika oz. ali so izgubljene)
7.1.2. Sklic na referenčno številko ali kodo (poljubno) (gre za križne reference na najdišče, najdbe, terensko raziskavo, zbirke in ipd.)

7.2. Arhiv
7.2.1. Kje se hrani (obvezno) (ustanova, zasebna last)
7.2.2. Vrsta arhiva (poljubno) (fototeka, planoteka, pisni arhiv, risbe, digitalna dokumentacija itd.)
7.2.3. Sklic na evidenčno številko ali kodo (poljubno) (gre za križne reference na najdišče, dokument, na terensko raziskavo idr.)

7.3. Sklic na literaturo/bibliografsko zbirko (izbirno) (gre za seznam zbrane literature o najdišču ali za sklicevanje na bibliografsko zbirko, kjer je ta literatura že evidentirana)

9.8. Osebe, vloge

Verodostojnost in preverljivost informacije je zajamčena z avtorstvom. Za to je potrebno zabeležiti tudi osebe in njihovo vlogo pri nastajanju zapisa oz. dokumenta.

Predlog
8. Osebe, vloge (obvezno)
8.1. Kdo je zbral/zabeležil podatke (obvezno)
8.2. Kdo jih je vnesel (obvezno)
8.3. Datum vnosa (obvezno)
8.4. Datum zadnjega ažuriranja (obvezno)

9.9. Shematski prikaz predloga

Na koncu je zaradi boljše preglednosti podan še shematski prikaz predloga, kaj je obvezno in kaj priporočeno o arheološki nepremični dediščini zabeležiti, da bi zadostili osnovnemu namenu standardizacije. Prikaz se sestoji iz osnovnih informacijskih sklopov in obveznih ali poljubnih enot z dodanimi opombami in komentarji o tem, kakšne vrste podatkov naj bi te enote zajemale.
Z * so označeni obvezni informacijski sklopi in enote ali polja, ki jih je treba vedno zabeležiti. Ostale enote ali polja so priporočena ali poljubno dodana in oblikovana.

Informacijski sklopi

Informacijske enote
Opombe

* Imena in reference
* Referenčna številka/koda Unikatna evidenčna številka/koda za hitro identifikacijo zapisa in enostavno povezavo z drugimi zbirkami in sklopi informacij

* Ime najdišča
Npr. ledinsko ime oz. toponim

Druga imena Druga obstoječa imena za isto najdišče

Križne reference:
sklic na ime zbirke

Navezava na obstoječe zbirke ali informacijske sklope, na EŠD obvezno, na druge po izbiri

Križne reference:
sklic na referenčno številko/kodo zapisa


Opis najdišča:
Kratek opis značilnosti najdišča


* Lokacija
* Naselje
Najbližje naselje po karti
* Topografska enota ali šifra Ali topografska enota po ANSl oz. ARKASu ali šifra iz Registra prostorskih enot GU
Topografsko področje Topografsko področje po ARKASu oz. ANSl

* GK koordinata y
Položaj najdišča določimo s koordinatami državnega koordinatnega sistema (Gauss-Kruegerjeva projekcija)


* GK koordinata x

Nadmorska višina v metrih Nadmorsko višino lahko zabeležimo ali po karti TTN5 ali z navezavo na geodetske točke

Topologija Podatek se nanaša na to, ali je najdišče določeno točkovno, linijsko ali objektno

* Sklic na TTN5
Reference na temeljne topografske načrte 1:5000 ali 1:10000 (obvezno) ali 1:25000 ali Atlas Slovenije (po izbiri)

Sklic na TTN25

Sklic na ASl

Parcelne št./k.o.
Podatke iz zemljiškega katastra zabeležimo le, če je to potrebno, ker jih je sicer možno v digitalni obliki dobiti pod določenimi pogoji na GU

Lastnik(i)

Raba prostora

Opis lokacije
Kratek opis topografske situacije najdišča, okoljskih, geoloških značilnosti itd.

* Tip/
vrsta najdišča
Topografska opredelitev
Klasifikacija najdišča glede na njegovo funkcijo in značilnosti.
Priporočljiva uporaba geslovnika
* Tipološka opredelitev
Objekti/najdbe
Opis Alternativa geslovniku je lahko deskripcija

Datacija
* Relativna datacija Priporočljiva uporaba geslovnika
Trajanje od Trajanje lahko omejimo z okvirnimi absolutnimi letnicami
Trajanje do

Kulturno obdobje
Lahko navedemo tudi kulturno obdobje
Naravoslovna datacija: metoda Vrsta analize npr. C 14

Naravoslovna datacija: rezultat Rezultat analize npr. 1450 +/-60 bp


* Terenske raziskave * Vrsta raziskave Npr. izkopavanje, terenski pregled itd.
* Leto Leto raziskave ali čas trajanja od - do
Datum pričetka
Datum konca
* Vodja raziskave
Podatki o nosilcih in udeležencih raziskave, namenu in viru finansiranja
Drugi udeleženci
Ustanova
Naslov projekta
Financer projekta
Ugotovitve Kratek povzetek rezultatov raziskave

Ohranjenost/
ogroženost/
varovanje Stanje ohranjenosti Opis fizičnega stanja najdišča
Ogroženost Zabeležimo lahko, ali je najdišče ogroženo
(da – ne)
Datum ugotovitve Stanje na terenu se lahko sčasoma spremeni
Varstveni režim Gre za spomeniško-varstvene kategorije in ukrepe
Akt razglasitve

* Najdbe
* Arhiv
Bibliografija * Najdbe (kje se hranijo) Podatki o tem, kje se hranijo najdbe oz. ali so izgubljene
Križne reference: sklic na evidenčno številko/kodo Navezava na evidenčne številke premične dediščine
* Arhiv(kje se hrani) Podatki o tem, kje se hrani arhiv terenskih akcij (ustanova, zasebnik) in o vrsti arhiva (fototeka, planoteka, digitalna dokumentacija ipd.)

Vrsta arhiva
Križne reference: sklic na evidenčno številko/kodo Navezava na evidenčne številke/kode arhiva
Sklic na literaturo/ bibliografsko zbirko Citati ali navedba bibliografske zbirke npr. ARKAS-literatura ipd.

* Osebe/vloge * Kdo je podatke zabeležil/zbral Podatki o osebah in njihovi vlogi pri zbiranju in registriranju informacij
* Kdo jih je vnesel
* Datum prvega vnosa
Kdaj so bili podatki zbrani oz. ažurirani
* Datum zadnjega ažuriranja

<< Primerjalna analiza Vsebina Sklep >>

©2004-2015 Inštitut za Arheologijo, ZRC SAZU. Vse pravice pridržane. Ustvarjeno v 0.058 sek. Design by Sapiens