Inštitut za Arheologijo , ZRC SAZU

Arheološki kataster Slovenije

<< Core data standard Vsebina Predlog standardizacije >>

Untitled Document
8. PRIMERJALNA ANALIZA

Na osnovi analize stanja lahko zaznamo temeljna odstopanja v pojmovanju arheološke nepremične dediščine. V arheoloških zbirkah in literaturi pomeni arheološko najdišče (ang. archaeological site, fr. sité d'archéologique, nem. Fundort/Fundstelle) lokacijo, kjer so bile najdene/ugotovljene/odkrite/izkopane (in situ) najdbe, ostaline oz. strukture iz arheoloških dob. V ZRD pa je arheološka nepremična dediščina opredeljena kot območje, ki je arbitrarno določeno na podlagi bolj ali manj potrjenih in nepotrjenih lokacij, zamejenih in oblikovanih po nejasnih kriterijih. Zato je na dlani, da ZRD in ARKAS po vsebinski plati ni mogoče vzporejati, saj osnovne enote niso niti neposredno primerljive niti povezljive in nam zato kvantitativna primerjava (v ZRD registriranih 1997 enot in v ARKASu 5902 enot) pravzaprav ne pove ničesar. Zmotna je predstava, da gre za vzporedni, istorodni bazi, saj se bistveno razlikujeta v definiciji enote. V ARKASu je to arheološko najdišče kot lokacija, kjer so bile najdene oz. odkrite arheološke strukture, ostaline in predmeti, v realno ugotovljenem obsegu in so bolj ali manj natančno locirane v prostoru; ter jih je moč nenehno preverjati, dopolnjevati in (re)interpretirati na osnovi ohranjene dokumentacije, najdb, objav, stanja raziskav. V ZRD je to arbitrarno arheološko območje kot skupek znanih in navidezno potencialnih najdišč brez jasnih kriterijev njihovega določevanja ter brez povezav s primarnimi viri informacij in zato tudi brez možnosti preverjanja. Zato ima zbirka za samo arheološko stroko zelo omejen domet oz. uporabnost. Hkrati pa je v praksi že zaznati zmedo, zlasti pri objavljanju, ki jo ustvarja enačenje realnih najdišč in hipotetičnih območij.

V tujih arheoloških nacionalnih registrih (npr. angleškem MONARH, danskem DKC, nizozemskem ARCHIS, francoskem DRACAR itd.) nikjer ne nastopajo arbitrarna območja, temveč zgolj arheološka najdišča.
Prepričanje, ki v veliki meri vlada v arheološki sredini, da ZRD v dosedanji zasnovi predstavlja ali nadomešča nacionalno arheološko zbirko tipa SMR (Sites and Monuments Record) kot so zgoraj navedeni primeri, je zmotno, saj v njem ne le, da niso zabeleženi vsi arheološki indici ali natančne lokacije dosedanjih raziskav, najdb, akcij in izsledkov, ampak ne vsebujejo niti referenc (izjema je sklic na predlagatelja). Navezovanje na stare podatke in primarne vire je zato zelo otežkočeno, kar pa je ravno nasprotno od cilja vsakršnega sistematskega zbiranja podatkov in pretoka informacij. Po drugi strani pa zaradi vseh teh pomanjkljivosti tudi ne nudi kvalitetne osnove za upravljanje s prostorom, na katerem se arheološka nepremična dediščina nahaja.

Zato se zastavlja temeljno vprašanje, kaj arheologija kot stroka potrebuje, da bi kakovostno opravljala svoje poslanstvo tudi pri zagotavljanju javnih koristi na področju kulturne dediščine. Ta premislek je toliko bolj aktualen, ker Inštitut za arheologijo ne bo več razvijal in dopolnjeval ARKASa, saj za to nima zagotovljenih osnovnih pogojev (finansiranje, pravni status, zagotovljen dotok podatkov). Na drugi strani pa vemo, da so Arheološka najdišča Slovenije, ki jih večina arheologov konservatorjev uporablja pri oblikovanju predlogov za ZRD, »zastarela«, saj so v njih zbrani podatki le do leta 1965 in povrh vsega še z določenimi napakami oz. pomotami.

Primerjava med ostalimi evidencami in bazami, ki smo jih vključili v naš pregled, kaže bistveno manjša odstopanja v pojmovanju nepremične arheološke dediščine v smislu arheološkega najdišča, čeprav tudi tu povezovanje ni enostavno in avtomatično. Ker so se pri označevanju najdišč bolj ali manj opirale na principe v Arheoloških najdiščih Slovenije, 1975 (ARKAS, NUMIZ, evidenca predmetov NMS, evidenca arheološke dediščine ZVKD OE Ljubljana), so med seboj v dobršnji meri usklajene.

Če si ogledamo še primerjavo z danskim in angleškim modelom, lahko sklenemo, da je podobno kot na Danskem potekal razvoj tudi pri nas. V Sloveniji se je pričelo zbiranje podatkov o lokaciji najb in spomenikov za Arheološka najdišča Slovenije (ANSl) na danskemu soroden način - po občinah oz. okrajih, najprej po arhivskih virih, objavah in muzejskem gradivu, kasneje pa je z arheološko topografijo sledilo preverjanje geografske pozicije, ki pa je žal zastalo. Tako kot DKC je bil tudi ARKAS zasnovan kot računalniška nadgradnja centralne zbirke arheoloških najdišč in spomenikov (SMR – Sites and monuments record) in je zato po strukturi podatkov in namenu zelo podoben. Obstajajo pa organizacijske razlike. V Sloveniji za razliko od Danske ta projekt ni potekal pod okriljem Narodnega muzeja, saj le-ta ni imel enake vloge v organizacijski shemi, se pravi ni predstavljal osrednje ustanove v muzejski mreži. V Sloveniji je pobudo za ta projekt sprejela tedanja Sekcija za arheologijo pri SAZU in ga izpeljala preko arheološkega društva, v katerega so bili vključeni vsi tedaj dejavni arheologi. Za razliko od DCK je ARKAS zastal in obstal v fazi in funkciji tradicionalnega registra arheoloških najdišč in spomenikov (SMR – sites and monument record) z vrsto organizacijskih, kaadrovskih in finančnih pomanjkljivosti ter razvojno strateških nedorečenosti. Zato je danska izkušnja lahko reprezentativen primer, kam in kako naprej.

Angleška izkušnja pa je zanimiva po organizacijski plati, saj ima zelo razvito in razvejano strukturo; zanimive so njihove bogate izkušnje na področju kulturnega menagementa, po sestavi in načinu dela, zaradi pestrosti nalog in projektov, ki jih izvaja. English Heritage igra odločilno vlogo pri vključevanju registrov s področja kulturne dediščine, pri vzpostavljanju standardov in razvijanju metod za razna delovna področja: npr. za arheološke registre, za arheološke terenske preglede, za izkopavanja, zračno arheologijo, podvodno arheologijo, za vodenje digitalne dokumentacije itd., za terminologijo, pri izobraževanju kadrov ob uvajanju novih metod in tehnik v prakso, pri izdajanju priročnikov in navodil, pri promociji itd.

V Sloveniji je Uprava za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo sicer izoblikovala predlog nove ureditve in opredelila naloge in pristojnosti (Pirkovič J., Var. spom. 34, 1992, 9-21), med katere sodijo poleg osrednjega registra naravne in kulturne dediščine tudi zbiranje in urejanje podatkov o dediščini po enotni metodologiji, izdelava in predpisovanje ter spremljanje metod in strokovnih standardov, usmerjanje izobraževanja varstvenih kadrov, organiziranje ekspertnih skupin itd., podobno kot jih ima English Heritage. Vendar do uresničitve tega predloga ni prišlo.
V Sloveniji je v preteklosti nekaj teh nalog izvajal Inštitut za arheologijo in sicer z zbiranjem podatkov o arheoloških najdiščih po arhivskih virih in objavah, s koordinacijo klasične arheološke topografije, s projektom terminološkega slovarja, z ARKASom, z razvijanjem metodologije za mestno topografijo skupaj z območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine v okviru projekta Ptuj (v smislu Urban archaeological Databases - UAD).
Nekaj teh nalog opravlja Oddelek za arheologijo FF Univerze v Ljubljani, ki v okviru rednega izobraževalnega programa razvija metode in tehnike terenskih pregledov, izkopavanj, geofizikalnih prospekcij, zračne arheologije, ki so zelo pomembne za odkrivanje potencialnih najdišč. Poleg tega je poskrbel za slovenske prevode nekaterih izbranih del s področja arheološke teorije in prakse.

Del nalog je prevzel Narodni muzej Slovenije, ki je v preteklosti ustanovil sekcijo za podvodno arheologijo.
Večina teh nalog ne sodi v primarno dejavnost omenjenih ustanov, zato so nekatere tudi povsem zamrle, predvsem pa niso koordinirane na globalni ravni. Pri tem pa je najbolj očitno dejstvo, ki ga nikakor ni moč spregledati, da drugod namenjajo v okviru spomeniškovarstvene službe veliko pozornost prav razvijanju in uporabi metodologije in tehnik terenskega dela, nedestruktivnih metod za odkrivanje potencialnih najdišč, kartiranju najdišč na najsodobnejši način, uporabi GIS-tehnologije; medtem ko je pri nas zamrla še tista konvencionalna topografija, ki se je nekoč že izvajala, kar se že kaže kot velik manko pri kvalitetnem vrednotenju prostora z arheološko nepremično dediščino. Vendar so to teme, ki ne sodijo neposredno v obravnavano problematiko in smo jih omenili zgolj za ilustracijo pestrosti podatkov, načinov zbiranja in evidenc, ki bi potrebovale skupno koordinacijo.

<< Core data standard Vsebina Predlog standardizacije >>