Uporabnik: Geslo:
Inštitut za Arheologijo , ZRC SAZU
 

Arheološki kataster Slovenije

<< Historiat Vsebina Prikaz trenutnega stanja >>

Untitled Document

3. IZHODIŠČA

V izhodišču tega projekta smo si zastavili nekaj temeljnih vprašanj: kaj je standardizacija podatkov, čemu služi, komu je namenjena, kakšno je glede tega trenutno stanje doma in v tujini, kaj je bilo storjenega na tem področju v preteklosti, kaj pritegniti v analizo, katere vidike bi veljalo pri tem upoštevati, na kakšni podlagi in kako oblikovati predlog itd.

3.1. Kaj je standardizacija podatkov?

Standardizacija podatkov je oblikovanje enotnih meril za beleženje podatkov, ki so splošno sprejeta in širše uveljavljena. Rezultat je podatkovni standard, ki temelji na skupnem dogovoru o osnovnih principih, kaj in kako beležiti, da bodo podatki uporabni v razne namene in za prihodnje rodove.
Podatkovni standard za nepremično arheološko dediščino določa, kaj mora biti vedno zabeleženo in kako naj bo zabeleženo, da bodo ti podatki med seboj nedvoumno povezljivi in čim širše uporabni. Gre za sledeče osnovne informacijske sklope: kje, kaj, kdaj, kdo ali lokacija, tip, datacija, viri informacij.

3.2. Čemu služi?

Bistvo podatkovnega standarda je omogočiti čim lažji in enostavnejši pretok informacij o nepremični dediščini med vsemi, ki informacije tako ali drugače zbirajo in uporabljajo pri svojem delu. Cilj podatkovnega standarda je, zabeležiti vse vitalne podatke o nepremični arheološki dediščini in to na način, ki je nedvoumno razumljiv vsem in zadovoljuje čim širše potrebe. Na kratko, služil naj bi:

  • kot učinkovita podpora pri beleženju novih informacij o nepremični arheološki dediščini;
  • za večjo povezljivost skupnega védenja o nepremični arheološki dediščini in za pretok informacij med obstoječimi seznami ter podatkovnimi zbirkami.
Podatkovni standard se ne nanaša in se ne sme nanašati samo na določeno tehnologijo. Uporaben mora biti bodisi za klasične - ročno vodene evidence bodisi za računalniške zbirke, tako za preproste sezname kot za kompleksne informacijske sisteme.

3.3. Komu je podatkovni standard namenjen?

Podatkovni standard za nepremično arheološko dediščino je namenjen vsakomur, ki zbira ali evidentira podatke o njej s kakršnegakoli vidika in potreb z namenom, da bi jih lahko uporabil sam ali kdo drug v prihodnosti.
Glede na to, kdo zbira podatke, kaj obsegajo in kje so shranjeni, lahko govorimo o štirih skupinah:

  • spomeniškovarstveni službi
  • muzejih
  • znanstveno raziskovalnih projektih
  • tematskih zbirkah

3.3.1. Spomeniškovarstvena služba

Spomeniškovarstvena služba na lokalni in nacionalni ravni registrira in zbira podatke o nepremični arheološki dediščini predvsem za potrebe varovanja lokacij in upravljanja z ostalinami oziroma spomeniki. V funkciji zaščite in ohranjanja nepremične dediščine sodeluje pri večini posegov v prostor, ki predstavljajo glavni dotok novih podatkov. Le-ti so zanimivi tako za strokovne analize in vrednotenja kot za znanstvene interpretacije, hkrati pa so izkopavanja tudi vir dotoka novega gradiva za muzejske zbirke. Za učinkovito vrednotenje in pripravljanje predlogov za varovanje prostora pa bi morala spomeniškovarstvena služba poleg lastnih podatkov upoštevati tudi tiste informacije, ki so na razpolago v muzejih in znanstvenoraziskovalnih inštitucijah.

3.3.2. Muzeji

Muzeji hranijo in pridobivajo gradivo z arheoloških lokacij z lastnimi akcijami, od zavodov za spomeniško varstvo, drugih inštitucij ter z darovi in odkupi od posameznikov. Na ta način ustvarjajo in bogatijo svoje zbirke in sezname, v katere so vključeni tudi podatki o izvornih lokacijah pridobljenih najdb, predvsem pa podatki oziroma dokumentacija o posegih v najdišče (npr. izkopnih poljih, grobovih itd.). Kljub temu, da je pri muzejih v ospredju skrb za hranjenje in upravljanje s premično dediščino, pa predstavljajo podatki o pripadajočem arheološkem najdišču in posegu vanj integralni del dokumentacije, brez katerega bi bila izpovedna vrednost predmetov okrnjena. Ista ugotovitev velja tudi v obratni smeri: brez podatkov o najdbah je okrnjena opredelitev samega arheološkega najdišča.


3.3.3. Znanstvenoraziskovalni projekti

Zbiranje in pridobivanje podatkov o nepremični arheološki dediščini v okviru znanstvenoraziskovalnih projektov je odraz potreb pri proučevanju določene problematike, uvajanju in preverjanju novih metodologij ter tehnik. Specifično pri tem je, da so upoštevani in zbrani le tisti podatki o nepremični dediščini, ki so predmet določene vrste analiz in interpretacij oziroma preverjanja tez. Čeprav se rezultati običajno objavljajo v sintetični obliki, pa je v skupnem interesu, da so originalni podatki in dokumentacija zabeleženi na konsistenen način tudi v primarni obliki ter kot taki ohranjeni za bodoče ponovne raziskave in nadgradnje ter preverjanja. Gre na primer za specialne topografije v okviru projektov, ki proučujejo poselitveno sliko v določenem času, za sistematske raziskave določenih najdišč ali pa za proučevanje določenih virov informacij (numizmatika, epigrafika ipd.). Vsi ti projekti prispevajo nove podatke, po drugi strani pa so odvisni od raziskav in ugotovitev, ki so jih odkrili in zabeležili drugi.

3.3.4. Tematske zbirke

Tematske zbirke nastajajo kot produkt specifičnega zbiranja in obdelave podatkov o premični ali nepremični dediščini. Gre bodisi za specifično zvrst najdb (npr. epigrafske, numizmatične, antropološke, paleobotanične, arheozoološke), ali pa za specifičen način raziskav (npr. geofizikalne raziskave, zračna arheologija, podvodna arheologija, dendrološke analize, C14 datacije itd.). Podatki, pridobljeni na ta način, so dragocen vir informacij in pomembni indici, ki se lahko uporabijo pri nadalnjih raziskavah in vrednotenjih pa tudi pri zaščiti potencialnih najdišč.

<< Historiat Vsebina Prikaz trenutnega stanja >>

©2004-2015 Inštitut za Arheologijo, ZRC SAZU. Vse pravice pridržane. Ustvarjeno v 0.056 sek. Design by Sapiens